Brat Lustig -

Po koncu vojne so vojščaka Lustiga odpravili s hlebcem kruha in štirimi krajcarji. Na poti je srečal Svetega Petra preoblečenega v berača. Dal mu je krajcar in četrt kruha in nadaljeval. Spet je naletel na Svetega Petra, ki je bil tokrat malo drugače preoblečen. Spet mu je dal krajcar in četrt hlebca. Enako se je zgodilo še tretjič. Končno je prišel do gostilne, kjer si je za zadnji krajcar privoščil pivo in pojedel preostanek kruha.

Ko je četrtič srečal Svetega Petra kot berača, mu je povedal, da je vse svoje imetje razdal trem beračem, preostaenk pa pojedel in popil. Se pravi, da sta na istem in gresta lahko skupaj beračit. Sveti Peter je odmahnil z roko in dejal, da zna zdraviti in lahko zasluži za oba. Naj se Lustig kar pridruži.

Kmalu sta prišla so kmetije, iz katere se je slišal glasen jok in stok. Vstopila sta in našla hudo bolnega kmeta, ob katerem je jokala žena. Sveti Peter je iz žepa vzel nekaj zelišč v robcu in pogladil kmeta po trebuhu. Takoj je ozdravel. Lustig je bil navdušen, a ga je Sveti Peter takoj razočaral, ko ni hotel ničesar za plačilo. Končno ga je prepričal, da sta sprejela ponujeno jagnje.

Ko sta prispela v gozd, se je Lustig lotil peke jagenjčka, Sveti Peter pa je šel malo naokrog. Rekel mu je, naj ne začne jesti, dokler se ne vrne. Ko je bilo jagnje pripravljeno, ga je Lustig razkosal in si zaželel poskusiti srce, saj je menda najokusnejši del. Ni se mogel upreti in pojedel je celega, ko se je njegov popotni tovariš vrnil. Rekel je, da bi rad srce, preostanek pa naj poje kar Lustig. Lustig se je delal, da išče srce in potem rekel, da ne bo nič. Jagnje je brez srca. Sveti Peter se je čudil, kako to. Saj bi moralo imeti vsako živo bitje srce, mar ne? Lustig je prepričeval, da jagnjeta očitno ne. Nato ej rekel Sveti Pete, da pač ne bo ničesar jedel, Lustig pa naj si kar privoči.

Ko sta nadaljevala pot, sta morala prek reke. Sveti Peter jo je prebrodil zlahka. Ker se je Lustigu zdela plitva, mu je sledil, a se po nekja korakih začel utapljati. Sveti Peter mu ni hotel pomagati, ampak ga je zasliševal, če je morda on pojedel jagnječje srce. Lustig je vztrajal pri laži Sveti Peter mu je končno pomagal. Nekaj kasneje sta slišal govorice o hudo bolni princesi. Lustig je takoj začutil priložnost, da si finančno opomoreta in je priganjal Svetega Petra, za katerega se je zdelo, da nalašč zavlačuje. Ko sta prispela do gradu, sta že slišala, d aje princesa umrla. A Sveti Peter je skomignil in rekel, da lahko ozdravi tudi to.

Naročil je, da ju pustijo sama v sobi, kamor so prinesli kotel, pod katerim so zakurili. Sveti Peter je princesi odresal ude, jih kuhal v vreli vodi,k dokler ni meso odstopil od kosti, nato kosti položil nazaj k trupu in trikrat zaklical, naj se princesa v imenu Svete Trojice vrne k življenju. Res se je in kralj je bil navdušen. Ponujal jima je bogastvo, celo polovico kraljestva bi dal, a Sveti Peter spet ni hotel ničesar. Ko je kalj opazil, da bi Lustig vendarle rad nagrado, je naročil, naj mu napolnijo malho z zlatom.

Zunaj je Sveti Peter predlagal, da iz malhe vzameta zlato in ga razdelita. Naredil je tri kupčke, kar je vojaka začudilo. Sveti Peter je pojasnil, da je en kup zanj, drugi za Lustiga in tretji za tistega, ki je pojedel jagnječje srce. Vojak je vzkliknil, da to res ni težava, saj je srce pojedel on in potegnil k sebi dva kupa. Sveti Peter se je začudil, saj jagnjeta menda nimajo src, a je Lustig vztrajal, da jih seveda imajo, tako kot vsa živa bitja.

Končno je Sveti Peter popustil, mu primaknil še svoj kup zlata, a rekel, da se sedaj njuni poti ločujeta. Lustiga to ni motilo. Veseljačil je po gostilnah, delil denar revnim in njegova malha je bila kmalu prazna.

Ko se je lačen potepal, je slišal, da je zbolela in umrla še ena princesa. Spomnil se je umetnosti Svetega Petra in na dvoru predlagal, da oživi mrtvo dekle. Kerje kralj že slišal o čudežu Svetega Petra, je pomislil, da ima tudi on opravka z njim in je Lustigu dovolil, da se zapre v sobo s truplom. Tam je skuhal njene ude, dokler ni odpadlo meso, in nato kosti položil nazaj. Trikrat je pozval princeso, naj vstane, celo grozil ji je, pa nič.

Sveti Peter, ki mu je skrivaj sledil, je vstopil skozi okno, ga okregal, ker je narobe zložil kosti, in sam oživil princeso. Preden je skrivaj odšel, mu je še naročil, naj ničesar ne zahteva za nagrado. Lustig res ni ničesar zahteval, a je uspel kralju namigniti, da ne bi imel nič proti, če bi se znašlo v njegovi malhi veliko zlata in ta mu jo je napolnil.

Sveti Peter je kasneje Lustiga spet okregal, čeprav ta res ni ničesar zahteval. Malo v šali mu je obljubil, da se bo odslej v malhi znašlo vse, kar si bo zaželel, in se poslovil, tokrat za vedno.

Lustig je veseljačil, dokler je šlo, ko pa je bila malha prazna, je šel mimo gostilne, kjer sta se pekli dve goski. Spomnil se je, da bi lahko pristali v njegovi malhi in želja se mu je uresničila. Sedel je na travnik in prigriznil, ko sta mimo prišla dva moža. Videti sta bila lačna in jima je eno podaril. Ko sta sedla v krčmo, naročila pijačo in prigriznila gos, so ju takoj osumili kraje, vojščak pa se je izmuznil.

Kasneje je iskal prenočišče, a ga v gostišču, kjer ga je zatekla tema, niso sprejeli, ker so imeli že vse polno. Ker je bil v bližini grad, je vprašal, če bi se dalo prespati tam. Povedali so mu, naj raje ne poskuša, ker v gradu straši. Še graščak se je izselil, bile pa so tudi smrtne žrtve. Lustig je prosil le za nekaj za pod zob in se odpravil na grad. Ko je že zadremal, so se pojavili peklenščki in začeli poplesovati naokrog. Ko so ga začeli motiti, si je zaželel, naj se znajdejo v njegovi malhi in vseh devet je izginilo notri. Zjutraj so ga okoličani razglasili za junaka, graščak pa ga je nagradil.

Lustig je odnesel malho h kovaču in mu naročil, naj dobro potolče po njej. Osem peklenščkov je uničil, eden pa se je močno poškodovan izmuznil in ušel v pekel.

Tako je Lustig taval po svetu, dokler ni začutil, da prihaja njegov čas. Poiskal je puščavnika in ga povprašal, kako se pride v nebesa. Ta mu je rekel, da sta v življenju dve poti. Udobna in široka pelje v pekel, ozka in strma pa v nebesa. Staremu vojščaku se je zdelo trapasto hoditi po težji poti, zato je izbral udobno in široko. Tako je nekega dne prispel do vrat v pekel.

Odprl mu je ravno peklenšček, s katerim sta se spoznala na zakletem gradu. Prestrašen mu ni hotel odpreti in nič ni pomagalo. Moral je v nebesa.

Toda tam mu je odprl Sveti Peter, ki ga prav tako ni hotel spustiti naprej. Lustig se je nato razjezil in zahteval, naj Sveti Peter vsaj vzame njegovo malho, s katero je bilo toliko težav. Ko jo je svetnik obesil na steno, si je prebrisani vojščak zaželel, da bi se znašel v njej in tako je prispel v nebesa.

Vir: https://pravljice.wordpress.com/2025/07/28/brat-lustig/

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram