Štrboncelj - Pravljica bratov Grimm

Nekoč je živel mlinar, siromak je bil, foda imel le lepo hčer. Pa je naneslo, da je moral govoriti s kraljem, in da bi se bolj postavil, mu je dejal: »Hičer- ko imam, ki zna presti slamo v zlato.« Kralj je odvrni! mlinarju: »Ta umet- nost ni napačna; če je tvoja hči tako spretna kakor praviš, pripelji jo tutri v moj grad, da jo preizkusim.«

Ko so privedli deklico k njemu, jo je peljal v čumnato, ki je bila vsa polna slane, ter ji dal kolovrat in preslico, rekoč:

»Zdaj se spravi na delo in če do jutri zjutraj ne spredeš te slame v zlato, boš morala wmnreti.«

Nato je sam zaklenil čumnato in de- klica je ostala v njej.

Tako je zdaj sedela uboga mlinar- jeva hči in ni vedela kod ne kam; še sanjalo se ji ni, kako naj bi predla sla- mo v zlato, in njen strah je postala! vse hujši in hujši tako da je naposled zajokala. Tedaj pa so se odprla vrata in v sobo je stopil majhen možiček ter izpregovoril:

»Dober večer, devica mlinarica, za- kaj pa tako jokaš?« — »Oh,« je odgo- vorila deklica, »morala bi presti slamo v zlato, pa ne znam.« Možiček ii je dejal: »Kaj mi daš, če ti jo jaz popre- dem?« »Svojo ogrlico,« je odvrnila de-

Možiček je vzel ogrlico, sedel za ko- lovrat in — brrr brrr! brrr) — trikrat Še ni potegnil pa je bilo vreteno pol- no. Nato je nataknil drugo vreteno in brrr brrr, trikrat ni potegnil, pa je bilo tudi drugo polno; in tako je šlo do zo- re, zjutraj je bila vsa slama popredena in vsa vretena so bila polna zlata.

Ob vzhodu solnca je prišel kralj in ko je zagledal zlato, je ostrmel in se razveselil, toda njegovo srce je posta- lo še bolj pohlepno. Dal je spraviti mlinarjevo hčerko v drugo čumnato, ki je bila polna slame in še veliko večia od prve, ter ji ukazal, da tudi to po- prede, če ji je kaj do življenja.

Deklica ni vedela, kaj naj stori in je spet jokala. In spet so se odprla vra. ta in v čumnato le stopil možiček ter

Nodotja, Z7. X. 1929 m

dejal: »Kaj mi daš, če ti popredem slamo v zlato?« — »Prstan, ki ga imam na prstu,« je odgovorila deklica. Možiček je vzel prstan im spet za- »Danes pečem, jutri bom kuhat, vrtil kolovrat; do jutra je popreda vso slamo v bleščeče zlato. Kralj se je ob tem pogledu razvese- lil da nikoli tega, a zlata še vedno ni bil sit, ampak je dal spraviti mlinarjevo hčerko v še večjo čumnato, ki je bila polna slame, in velel: »To moraš še nocoj popresti; če se ti posreči. te vza- mem za Ženo.« je prav samo mlinarjeva hči,« je pomislil, »bolj bogate žene na vsem svetu ne najdem.« Ko je ostala deklica sama, se je mo- žiček v tretje vrnil in dejal: »Kal mi daš, če ti še to pot popredem slamo?« —. »Ničesar nimam več, da bi ti dala,« je odgovorila deklica. »Pa mi obljubi svoje prvo dete, ako postaneš kraljica « »Kdo ve, kako še bo,« je pomislila mdinarieva hči, in ker si v stiski ni ve- dela drugače pomagati je obljubila možičku, kar le zahteval; in možiček je zato še enkrat porpredel slamo v zlato. In ko je drugo jutro prišel kralj in našel vse tako, kakor je želel, je napravi] svatbo in lepa mlinarjeva hči je tala kraljica. leto dni je dobila zalo detece, na možička pa le bila kar prestala mi- sliti. A tedaj je nenadoma stopil v nje- no čumnato, rekoč: »Daj mi zdaj, kar si mi obljubila.« Kraljica se je prestrašila in jela po- nujati možičku zaklade vsega kralje- stva samo da hi ji pusti! otroka. To- da možiček je rekel: »Ne, živa stvar mi je ljubša od vseh bogastev sveta!« Tedaj je kraljica tolikanj zatarnala in zajokala, da se' je možičku zasmilila. »Tri dni ti dam,« je rekel, »in če dotlej zveš moje ime, naj ti otrok ostane.« Kraljica se je zdaj vso noč domišljala imen, ki jih je bila kdaj slišala; tudi je poslala po deželi sla. da bi povsod vpra- šal, kakšna druga imena še imajo ljudje. Ko se je prvi dam prikazal možiček, je nričela z Giašparjem. Melhiiorjem in Boltežarjem ter zaporedoma naštela vsa imena, kar jih je vedela, a pri vsakem Tretji dan se je odposlanec vrnil im povedal: »Novega imena nisem mogel najti nobenega, a ko sem prišel okoli gozda do visoke gore, kjer voščita lisjak in zajec drug drugemu lahko noč, sem zagledal majhno hišico, pred hišico je gorel ogenj in okrog ognja je skakal presmešen možiček, plesal na eni nogi in vpil: »Danes pečem, jutri bom kuhat, pojutrišnjem kraljici otroka vzel; oh, kaka sreča, nihče ne ve, da mi je Štrboncelj ime!« Lahko si mislite. kako vesela je bila kraljica, ko je začula to ime. Ko je kma- lu nato prišel možiček in dejal: »Nu, go- spa kraljica, kako mi je ime?« je naj- prej vprašala: »Ali si Janez?« — aNi- sem.« — »Ali si Miha?« — »Nisem.« — »Ali si nemara Štrboncelj?«

»To ti je vraz povedal, to ti je vrag povedal!« je zakričal možiček im od jeze tako močno udaril z desno nogo ob tla. da se je do života vgreznil v zemlio: nato se je v svoji besnosti oberoč no- padel za levo nogo in pretrgal samega sebe na dvoje.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FS9ZF6VX?language=eng

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo