Dvanajst bratov - Pravljica bratov Grimm

Enkrat sta bila kralj in kraljica, ki sta v miru živela ter imela dvanajstero otrok, bili so pa sami dečki. Tedaj pravi kralj svoji ženi: „Ako bo trinajsti otrok, ki bo na svet prišel, deklica, umreti mora vseh dvanajst dečkov, da bo njeno premoženje veliko in celo kraljestvo njeno.“ Napraviti da dvanajst rakev, ki so že z ostružino napolnjene, in v vsakem že leži mrtvaška zglavnica; postaviti jih da v skrivno izbo, izroči kraljici ključ ter jej prepove, da ne sme nikomur tega povedati.

Mati pa od sedaj celi dan sedi in žaluje, da jo najmlajši sinček, ki je vedno pri njej in trojega imenuje po svetem pismu Benjamina, enkrat ves začuden praša : „Ljuba mati, zakaj ste tako žalostna?“ „Dragi moj otrok,“ mu odgovori, „tega ti ne smem povedati.“ Deček pa prej ne miruje, dokler mu ne odpre vrat v skrivno izbo ter pokaže dvanajst že z ostružino napolnjenih rakev. Potem mu pravi: „Preljubi moj Benjamin, te rakve je dal tvoj oče napraviti za te in enajst tvojih bratov, ker če hčerka na svet pride, bodete vsi morali umreti ter vas bodo v njih pokopali.“ Ko mu to pripoveduje, se britko joka, sinček pa jo tolaži: „Ne jokaj, draga mamica, si bodemo že pomagali, kar ušli bomo.“ Ona pa mu pravi: ,,Pojdi s svojimi enajstimi brati v gojzd, in eden naj sedi vedno

na najvišem drevesu cele okolice ter naj zre na stolp našega gradu. Ako dobimo sinčeka, razobesila bodem belo zastavo in potem se zopet povrnite: če bo prišla pa hčerka na svet, razobesila bom rudečo zastavo, potem pa bežite, kakor hitro morete, in ljubi Bog naj vas varuje. Vsako noč bom vstala in za vas molila, po zimi, da se bodete mogli pri ognji greti, po leti pa, da ne bodete vročine ginili.«

Potem blagoslovi svoje sine, ti pa odidejo v gojzd. Eden za druzim sedi na najvišem hrastu ter vedno na grad gledajoč straži. Ko pride pa Benjamin na vrsto, vidi, kako zastavo razobešajo: to ni bela, to je krvavorudeča zastava, ki jim oznanuje, da morajo vsi umreti. Ko bratje to čujejo, se razjeze ter pravijo: „Kaj naj vsi pomrjemo zaradi ene same dekline! Prisegamo, da se hočemo maščevati: kjerkoli srečamo kako deklico, tekla bo njena rudeča kri.“

Rekši odidejo v sredino gojzda, in kjer je ta najtemnejši, najdejo malo zakleto hišico, ki je prazna. Tedaj sklenejo: „Tukaj hočemo ostati, in ti Benjamin, ker si najmlajši in najšibkejši, gospodaril bodeš doma, mi drugi pa bodemo hodili v gojzd ter skrbeli za hrano.“ Tako hodijo po temnem gojzdu na lov, streljajo zajce, divje srne, ptice in golobe; sploh, kar je dobro za kuhinjo: to donašajo Benjaminu, ta pa jim mora kuhati, da si tolažijo svojo lakoto. V tej hišici prežive skupaj deset let, in ta leta minula so jim kaj hitro.

Hčerka je pa med tem vzrastla, bila je dobrega srca, lepega obraza ter je imela sredi čela zlato zvezdico. Ko je enkrat veliko perilo, zagleda vmes tudi dvanajst možkih srajc, ter vpraša svojo mater: „Čegave so te srajce, ko so očetu vendar toliko premajhne?“ Težkega srca jej ta odgovori: „Te srajce so tvojih dvanajst bratov.“ „Kje so pa moji bratci, ko jih nisem še nikdar videla ?“ Mati jej odgovori: ,,Bog sam zna,

na širocem svetu da sedaj bivajo." Vzame hčerko seboj v sobo ter jej pokaže dvanajstero rakev z ostružino in mrtvaškimi zglavnicami, rekoč : „Te rakve določene so bile za tvoje brate, pa skrivaj so ubežali, predno si se še ti porodila,“ in pove jej, kako se je vse to zgodilo. Deklica pa pravi: „Ne jokaj se, ljuba mati, šla bom svoje brate iskat.“

Vzame seboj dvanajst srajc ter odide naravnost v veliki gojzd. Celi dan hodi in na večer pride do zaklete hišice. Vstopi ter zagleda malega dečka, ki jo praša: „Kam greš in od kod si?“ ter se čudi, da je tako lepa, da nosi kraljevska oblačila in da ima zlato zvezdo na čelu. Deklica mi odgovori: „Kraljičina sem in iščem svojih dvanajst bratov; ne mirujem prej, da jih najdem, ako mi je tudi celo zemljo prehoditi.“ Pokaže mu tudi dvanajst srajc, ki so bile nekdaj njihove. Sedaj spozna Benjamin, da je to njegova sestra, ter pravi: „Jaz sem Benjamin, tvoj najmlajši brat.“ Deklici se pri teh besedah samega veselja solzice udero, Benjaminu tudi, poljubujeta se in objemata prevelike ljubezni. Potem pravi bratec: „Ljuba sestra, še nek zadržek je tu, kajti dogovorili smo se, da mora vsaka deklica umreti, katero le srečamo, ker smo morali zaradi tebe svoje kraljestvo zapustiti " „O saj rada umrjem, če morem le s tem svojih dvanajst bratov rešiti.“ „Tega pa ne,“ odgovori jej Benjamin, „ne smeš umreti, vsedi se pod to-le brento, da pride enajstero bratov, potem se bom pa že ž njimi zmenil.“ Tako tudi stori; ko pride noč, povrnejo se ostali z lova, in pripravljena večerja jih že čaka. Ko krog mize sedé jedo, prašajo: „Kaj je novega?“ Benjamin jim pravi: „Kaj nič ne veste?“ „Prav nič,“ mu odgovore. Deček nadaljuje: „V gojzdu ste bili, jaz pa sem doma ostal, in vendar več vem ko vi.“ „Povej nam tedaj,“ zakličejo vsi kakor iz enega grla. Ta pa jim pravi: Če mi obljubite, da prva deklica, katero srečamo, ne

bo umrla?" „Milost naj jej bode,“ obljubujejo vsi, „samo povej nam sedaj svojo novico.“ „Sestra naša je tu,“ jim reče, vzdigne brento in kraljičina stopi pred nje v svojih kraljevskih oblačilih in z zlato zvezdo na čelu, tako lepa, nežna in mila. Vsi se je razvesele, objemajo in poljubujejo jo ter jo imajo srčno radi.

Od sedaj naprej je vedno doma pri svojem bratu Benjaminu ter mu pomaga pri opravilih. Drugih enajst pa hodi v gojzd, išče divjačino, srne, zajce, ptice in golobiče, da imajo kaj jesti, sestra pa in Benjamin skrbita, da vse okusno pripravita. Posebno je kraljičina pridna, nabira suha drva za kurjavo in jedilna zelišča, pristavlja lonce k ognju ter skrbi, da je jed vselej pripravljena, kadar pridejo domu. Tudi sicer vzdržuje celo hišico v redu, in posteljno perilo je belo ko sneg, da so bratje vedno bolj zadovoljni in ž njo v popolni slogi žive.

Necega dne pripravita posebno dobro kosilo, in ko so vsi skupaj, se vsedejo, jejo in pijo, ter so prav dobre volje. Pri hišici pa je bil majhen vrtiček, v kojem je rastlo dvanajst lilij. Da bi svojim bratom po jedi veselje napravila, jih gre trgat, da bi vsakemu eno podarila. Ko cvetice prelomi, spremeni se v istem hipu dvanajst bratov v dvanajst krokarjev, ki s tužnim krikom črez gojzd odlete, pa tudi hišica z vrtom v istem trenutku zgine. Sedaj je deklica sama sredi divjega gojzda, in ko se obrne, zagleda staro ženo poleg sebe, ki jej reče: „Otrok, otrok, kaj si učinil? Zakaj nisi dvanajst belih cvetlic v miru pustila? Te so bile tvoji bratje, ki so sedaj na večno v krokarje spremenjeni.“ Milo jokaje praša deklica starko: „Ali ni nobenega sredstva, s kojim bi jih mogla rešiti?“ ,,Nobenega na celem svetu, kakor eno samo, to pa je tako težavno , da jih ne bodeš mogla oprostiti, ker sedem let moraš biti nema,

ne smeš niti govoriti niti se smejati, in če spregovoriš eno besedico, ko bi tudi ena ura manjkala do sedmih let, bil bi ves trud zastonj, ta ena beseda pa bi bila gotova smrt vsem dvanajsterim bratom.«

Tedaj pravi deklica v svojem srcu; „Jaz pa pač vem, da jih bom rešila,“ gre si poiskat visoko drevo, na koje se vsede, prede in niti ne govori, niti se ne smeja. Enkrat pride kralj v ta gojzd na lov; veliki njegov pes hiti k drevesu, na kojem sedi deklica, skače okrog ter glasno laja. Kralj prihiti ter zagleda lepo kraljičino z zlato zvezdo na čelu, zaradi njene velike lepote pa je tako iznenaden, da jo praša če hoče postati njegova žena. Ne odgovori mu, le nekoliko z glavico prikima. Zdaj sam na drevo spleza, jo nese doli, posadi na konja ter oddirja ž njo proti domu. Ženitovanje vrši se z veliko krasoto in radostjo: nevesta pa niti ne govori niti se ne smeja. Ko {nekolikoliko} nekoliko let veselo preživita, začne kraljeva mati, zelo hudobna žena, mlado kraljico obrekovati, ter pravi kralju: „To je prava navadna hinavka, Bog zna, kaj skrivaj počenja. Če je že nema in ne more govoriti, bi se vendar včasih lahko smejala, kdor pa se ne smeja, ima slabo vest.“ Kralj noče začetkoma tega verjeti, starka pa prej ne miruje in jo obdolžuje tolikih zlobnosti, da se da kralj slednjič pregovoriti ter jo v smrt obsodi.

Na dvorišči napravijo velik ogenj, v katerem se ima kraljica sežgati. Kralj stoji s solznimi očmi pri oknu, ker vedno jo ima še rad. Ko je na kol privezana in ogenj po nji poželjivo steguje svoje plamene, preteče zadnji trenutek sedmih let. Zdajci se začuje v zraku vriš, sedem krokarjev leti proti tlam, in ko začutijo zemljo pod nogami, so njeni dvanajsteri bratje, katere je rešila. Razmečljejo hitro gromado, pogase ogenj, ter oproste svojo sestro, katero

vsi ginjeni poljubujejo in objemajo. Sedaj, ko sme usta odpreti in govoriti, pove kralju, zakaj ni smela niti govoriti niti se smejati. Kralj je vesel, ko sliši, da je nedolžna, in odsedaj vsi skupaj prav zadovoljno žive do svoje smrti. Hudobno taščo pa obsodijo ter vtaknejo v sod, ki je z vročim oljem in strupenimi kačami napolnjen, ter mora tako hudo, smrt prestati.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo