Trije možički v gojzdu - Pravljica bratov Grimm

Bil je mož, kateremu je umrla žena, in bila je

žena, kateri je umrl mož: vdovec imel je hčerko, pa tudi vdova je imela hčer. Deklici ste se poznale ter ste se hodile skupaj sprehajat, potem pa ste zahajale v vdovino hišo. Žena pravi necega dne moževi hčerki: „Čuj, reci svojemu očetu, da ga hočem vzeti za moža, potem pa se boš ti zjutraj v mleku umivala in vino pila, moja hči pa se bo umivala v vodi in bo vodo pila.“ Deklica gre domu ter pove svojemu očeta, kar jej je žena naročila. Mož pravi: „Kaj naj storim? Ženitev je veselje, pa tudi nadloga.“ Ko se slednjič ne more odločiti, izzuje si škornjo ter pravi: „Vzemi to škornjo, ki ima luknjo v podplatu, pojdi ž njo pod streho, obesi jo na velik žrebelj in nalij vodo vanjo. Ako bo vodo držala, oženil se bom zopet, ako bo pa skozi tekla, ostal bodem samec.“ Deklica stori, kakor se jej je ukazalo: pa voda zvleče luknjo, in škornja se napolni do vrha. Očetu naznani, kako se je poskušnja izvršila. Zdaj gre sam gledat, in ko se preveri, da je vse to res, gre k vdovi, jo snubi, potem pa praznujejo ženitovanje.

Ko v jutro potem deklici vstanete, stoji pred moževo hčerko mleko za umivanje in vino za pijačo, pred ženino hčerjo pa voda, da se v nji umije in jo pije. Drugo jutro imate obe vodo za umivanje in vodo za pijačo. Tretje jutro pa se mora moževa hčerka v

vodi umivati in vodo piti, ženina hči pa se v mleku umiva in vino pije; tako ostane tudi v prihodnje. Mačeha črno sovraži svojo pastorko, ter sama ne ve, kako da bi jo bolj žalila. Tudi je zavidna, da je pastorka lepa in ljubka, njena prava hči pa grda in zoperna.

Enkrat po zimi, ko je vse trdo zmrznjeno in sta hrib in dolina na debelo s snegom pokrita, napravi žena obleko iz papirja, pokliče deklico ter jej ukaže: „Obleci se v tole opravo, vzemi pletenico ter pojdi po jagode: zaželela sem si jih.“ „O ljubi Bog,“ pravi ubožica, „po zimi vendar ne rastejo jagode, vse je zmrznjeno in sneg tudi na debelo vse pokriva. In zakaj naj pa grem v tej papirnati obleki? zunaj je tako mrzlo, da človeku sapa zmrzuje, tu skozi pa bo burja brila in trnje mi jo bo raztrgalo.“ „Ali mi hočeš celo ugovarjati?“ zakriči mačeha; „glej, da se mi pobereš in da te prej ne zagledam, dokler ni pletenica polna jagod.“ Potem jej da še košček trdega kruha, rekoč: „To lahko celi dan ješ,“ sama pri sebi pa si misli: „Na prostem bo tako lakote oslabela, da bo zmrznila, in več je ne bo nazaj.“

Deklica uboga, napravi se v papirnato obleko ter odide s pletenico. Vse pa je na dolgo in široko s snegom pokrito in ni je videti zelene bilke. Prišedša v gojzd zagleda majhno hišico, iz katere gleda troje pritlikovcev. Pristopi, jim vošči „dober dan“ ter potrka. Ko pokličejo: „Le noter,“ vstopi ter se vsede na klop k peči, da bi se pogrela in suhi kruhek pojedla. Možički pa pravijo: „Daj tudi nam malo kruha.“ „O rada,“ odgovori, prelomi svoj košček ter jim da polovico. „Kaj pa hočeš po zimi in v tako tenkem oblačili v gojzdu?“ jo prašajo. „Oh, jagod moram nabrati polno košarico, prej ne smem priti domu.“ Ko sne svojo borno skorjo, jej pravijo: „Pojdi s to metlo od zadnjih vrat sneg odmest.“ Ko je deklica zunaj, pravijo

možički mej sabo: „Kaj jej čemo podariti, ker je tako pridna in dobra ter je svoj kruhek z nami delila ?“ Prvi pravi: „Jaz jej darujem, da bo dan na dan lepša.“ Drugi spregovori: „Jaz jej dam, da jej bo pri vsaki besedi zlat iz ust padel.“ Tretji pa jima reče: „Jaz jej darujem, da bo prišel kralj in jo vzel za svojo ženo.“

Deklica pa stori, kakor so jej pritlikovci ukazali, pometa sneg za hišico izpred praga, in kaj pač mislite, da je našla? Same zrele jagode, temnorudeče jagode pokažejo se izpod snega. Radostna jih natrga polno košarico, se zahvali lepo svojim dobrotnikom ter v urnem teku hiti proti domu, da bi jih prej prinesla svoji mačehi. Ko vstopi ter vošči „dober večer,“ padeta jej dva zlata iz ust. Potem pripoveduje, kaj da je v gojzdu doživela, in pri vsaki besedi jej pade zlat iz ust, da so jih kmalo vsa tla polna. Hči hudobne mačehe pa zakliče: „Glejte si razposajenost, kako denar po tleh razmetava,“ skrivaj pa jo vendar zavida ter sklene, da bo tudi ona šla po jagode. Mati pa jej reče: „Tega nikar, ljuba hčerka, preveč je mraz in utegnila bi mi zmrzniti.“ Ker pa le ne miruje, slednjič njena mati dovoli, napravi krasen kožuh, kateri mora obleči, ter jej da na na pot obilo maslenega kruha in pogače.

Deklica gre v gojzd naravnost proti hišici. Trije možički so zopet pri oknu, pa ne pozdravi jih, še ne ozre se na-nje ter prilomasti v sobo, se vsede k peči ter začne jesti svoj masleni kruh in svojo pogačo. „Daj tudi nam malo dobrega kruha,“ zakličejo pritlikovci. Pa odgovori jim: „Kaj pa še, saj še sama nimam dosti.“ Ko pojé, jej pravijo: „Tu imaš metlo, pometi pred durmi za hišico.“ „Pometajte sami, kaj mislite, da sem vaša dekla,“ se jim ošabno odreže. Ko pa vidi, da jej ničesar nečejo podariti, odide slabe volje. Sedaj pravijo pritlikovci: „Kaj jej čemo dati,

ko je tako poredna ter ima tako hudobno zavidno srce, da nikomur nič ne privošči?" Prvi pravi: „Jaz jej dam, da bo dan na dan grša.“ Drugi spregovori: „Jaz jej darujem, da jej bo pri vsaki besedi iz ust krastača skočila.“ Tretji jima pa reče: „Jaz pa jej iz srca privoščim in določujem, da naj nesrečne smrti umrje.“ Deklica išče zunaj jagode, ko jih pa ne najde, gre vsa čmerna domov. In ko usta odpre ter hoče svoji materi povedati, kaj da se jej je v gojzdu pripetilo, skoči jej pri vsaki besedi krastača iz ust, da se nesrečnica vsem ljudem studi.

To pa mačeho še bolj jezi in vedno premišljuje, kako bi bolj moževo hčerko trpinčila, ki je z vsakim dnevom lepša. Slednjič vzame kotel, ga pristavi k ognju in skuha v njem prejo. Ko je skuhana, jo naloži deklici na ramo, jej da sekiro v roko ter jej ukaže, da naj gre k reki, naj izseka v led luknjo ter prejo zravna. Uboga jo, odide ter seka luknjo v led, in ko tako pridno dela, pripelje se voz, v katerem sedi sam kralj. Voz se ustavi in kralj povprašuje: „Otrok moj, kdo si? Kaj počenjaš tu?“ „Uboga zapuščena deklica sem in prejo zravnavam.“ Kralju se zasmili, in ko vidi, da je tako lepa, pravi: „Ali se hočeš z menoj peljati?“ „O, srčno rada,“ mu odgovori, ker vesela je, da pride od hudobne mačehe in njene grde hčere.

Vsede se v voz ter se odpelje s kraljem, in ko pridejo v grad, praznujejo z veliko krasoto ženitovanje, kakor so pritlikovci v gojzdu. prorokovali. Leto potem dobi kraljica dečka, in ko čuje mačeha o veliki njeni sreči, pride s svojo hčerjo v grad, kakor da bi hotela kraljico obiskati. Ko pa se enkrat kralj odpelje ter sicer tudi ni nikogar navzočega, zgrabi hudobna mačeha kraljico za glavo, hči njena pri nogah, zdignete jo iz postelje ter vržete skozi okno v mimo tekočo reko. Potem se vleže grda hči v posteljo in

starka jo pokrije črez glavo. Ko se kralj zopet povrne ter hoče s svojo ženo govoriti, zakliče starka: „Tiho, tiho, to sedaj ni dobro, kajti močno se poti in najbolje jej de mir.“ Kralj si pri tem nič hudega ne misli ter pride zopet drugo jutro, ko pa s svojo ženo govori, skačejo tej pri vsaki besedi iz ust krastače, ko so jej prej vendar zlati iz ust padali. Tedaj kralj v skrbeh povprašuje, kaj da je to, pa starka ga tolaži, da so to nasledki hudega potu, da se bodo pa že zgubili.

Po noči vidi pa kuhinjski učenec, kako po reki priplava raca ter govori:

„Povejte mi, povejte, Kaj kralj da dela moj? Al' spava že, al' spava, Al' čuva še nocoj?“

Ko jej pa nikdo ne odgovori, nadaljuje :

„Kaj gostje moji pač počno ?“

Odgovori jej kuhinjski učenec:

„Ti spavajo že vsi trdno.“

Raca povprašuje dalje:

„Oj kje je dete mi ljubo?“

Odgovori jej:

„To spava v zibeljki sladko.

Zdajci pride v grad v podobi prave kraljice, stopi k otroku, mu da piti, porahlja posteljico, v kojo ga zopet nazaj položi in ga pokrije, ter zopet kot raca odplava po vodi. Tako se prikaže dve noči, tretjo pa pravi kuhinjskemu učencu: „Pojdi in povej kralju, da naj vzame svoj meč ter ga na pragu trikrat nad mano zavihti.“ Deček hitro teče h kralju in mu vse to pove, kralj vzame svoj meč ter ga trikrat nad zakletim duhom zavihti. V tem trenutku stoji pred njim prava kraljica, čila, živa in zdrava, kakor je bila prej.

Kralj se razveseli, toda kraljico skrije v čumnato do nedelje, ko se ima otrok krstiti. Ko pridejo iz kapelice,

pravi: „Kaj zasluži človek, ki druzega iz postelje zvleče ter v vodo vrže?“ „Nič boljšega,“ mu odgovori starka, „kakor da se hudobnež vtakne v sod, v kateri je polno ostrih žrebljev nabitih, ter da se vrže po bregu, dokler ne pade v veliko reko.“ Tu pravi kralj : „Izgovorila si svojo lastno obsodbo,“ ter da prinesti tak sod, v kateri vtaknejo hudobno mačeho in njeno grdo hčer, potem pribijejo pokrov ter vržejo po strmem bregu sod, ki kmalo v globoko reko zdrči.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo