Kako je šel nekdo po širokem svetu, da bi zvedel, kaj je strah - Pravljica bratov Grimm

Nek oče je imel dva sinova, starejši je bil moder in pameten ter je bil za vsako stvar priročen, mlajši pa je bil neumen, ni mogel ničesar razumeti in naučiti se: in ako so ga ljudje videli, djali so: „S tem bo imel oče še svoje križe!“ Kar je bilo storiti, vse je moral vselej starejši zvršiti: ako mu je pa oče ukazal, da naj po kaj gre, ter je pot po noči vodila čez pokopališče ali sploh kak neznan kraj, odgovoril je pač: „O, oče, strah me je,“ ker bil je bojazljiv. Ali če so se zvečer pri ognji povesti pripovedovale, pri katerih človeka kurja polt obhaja, djali so včasih poslušalci: „Oh, kar mrazi me!“ Najmlajši pa je sedé v kotu poslušal in ni mogel razumeti, kaj se to pravi. „Vedno govore: ,Mrazi me, mrazi me!' mene nič ne mrazi: to je gotovo kaka umetnost, o kateri tudi nič ne razumem.“

Tu se zgodi, da mu oče enkrat pravi: „Ti tam v kotu, poslušaj me: velik in močan postajaš, glej tedaj, da se kaj naučiš, s čemur si bodeš mogel kruha služiti. Saj vidiš, kako se tvoj brat trudi, pri tebi pa je vsaka beseda zaman.“ — „O oče,“ odgovori mu, „saj se hočem učiti; najrajše pa bi se naučil, če bi bilo mogoče, da bi me mrazilo; o tem ne razumem ničesar.“ Starejši se zasmeje, ko to sliši, ter si misli:

„O ljubi Bog, kak bedak je moj brat, iz tega vse življenje ne bo ničesar : kar se Janezek ne uči, tega tudi Janez ne zna.“ Oče pa z globokim vzdihljejem pravi: „Da te bo mrazilo, naučil se boš že, toda svojega kruha si s tem ne boš zaslužil.“

Kmalu potem jih obišče cerkovnik, in tedaj mu potoži oče svoje nadloge, kako da njegov mlajši sin ni za nobeno stvar porabiti, da nič ne ve in se ničesar ne uči. „Pomislite si, ko sem ga vprašal, kako da si hoče svoj živež prislužiti, odgovori mi, da se hoče naučiti, da bi ga strahu mrazilo.“ „No, če druzega ni,“ odgovori mu cerkovnik ; „dajte ga k meni ; pri meni se bo že navadil, jaz ga bom že ogladil.“ Oče je s tem zadovoljen, češ, se bo vsaj malo obtesal. Cerkovnik ga tedaj vzame v svojo hišo, kjer mora mesto njega hoditi zvonit. Nekaj dni potem ga pokliče o polunoči ter mu ukaže, da naj gre dan zvonit. „Boš že čutil,“ misli si, „kako človeka strahu mraz preletava,“ ter gre skrivaj pred njim v zvonik; ko pa neumni sin pride do zvonov in hoče vrv zgrabiti, obrne se ter zagleda nasproti lin na stopnicah nekaj belega stati. „Kdo si?“ zavpije, toda prikazen ne odgovori in se ne gane. „Odgovori!“ zakriči še enkrat, „ali pa glej, da se zgubiš, po noči nimaš tu ničesar iskati.“ Cerkovnik pa mirno obstane, da bi mladič mislil, da je to strah. Ta pa v tretje pokliče: „Kaj češ tukaj, govori, če si poštenjak, drugače pa te vržem po stopnicah, da boš do smrti pamtil, kaj se pravi ljudi nadlegovati.“ Cerkovnik pa si misli: „No, pač ne bo tako hudo,“ oglasi se, ter stoji, kakor bi bil iz kamena sekan. Se enkrat zavpije nad njim, potem pa se zažene ter pahne belo pošast po stopnicah, da globoko doli v kotu obleži. Po tem odzvoni, gre domov, molče se v posteljo vleže in zaspi. Cerkovnikova žena svojega moža dolgo pričakuje, toda zaman. Slednjič pa v groznih skrbeh pokliče dečka, rekoč:

„Ali ne veš, kje je moj mož: šel je pred tabo v

zvonik ?“ „Ne vem,“ odgovori jej, „pač pa je stal nekdo nasproti lin na stopnicah, in ker se mi ni oglasil, mislil sem, tla je kak potepuh, pa sem ga doli pahnil ; pojte gledat, če bi bil to cerkovnik, bilo bi mi zelo žal.“ Žena brž hiti ter najde svojega moža, ki v kotu leži ter milo stoka, kajti ena noga mu je zlomljena.

Žena ga nese v hišo, potem na ves krik leti k dečkovemu očetu. „Vaš sin je napravil grozno nesrečo, pahnil je mojega moža v zvoniku po stopnicah, da si je nogo zlomil; spravite mi tega tepca iz hiše!“ Oče se ustraši, hiti k cerkovniku in dobro ošteje svojega sina. „Kake bedarije so to, sam hudobec ti jih je vdahnil!“ „Oče,“ odgovori mu, „poslušajte me, jaz sem popolnoma nedolžen: po noči je tam stal, kakor kdo, ki ima slabe namene. Nisem vedel, kdo je, ter sem ga trikrat opominal, naj se oglasi, ali pa naj se pobere.“ „Oh,“ tarna oče, „s tabo imam same nadloge, spravi se mi izpred oči, da te ne bom več videl!“ „Počakajte oče, da se zdani, potem pa hočem iti po svetu, da se naučim, kaj je strah, da znam vsaj eno umetnost, s kojo se lahko preživljam.“ „Uči se, kar se hočeš,“ pravi oče, „to mi je vse eno. Tu imaš petdeset srebrnikov, pojdi po svetu, ne povej pa nikomur, od kod si in kdo tvoj oče, kajti sram me mora biti tebe.“ „Da, oče, kakor vas je draga volja: ako več ne zahtevate, to si lahko zapomnim.“

Ko dan napoči, vtakne deček svoje srebrnjake v žep ter gre po veliki glavni cesti vedno pred-se mrmraje: „O da bi me mrazilo!“ Nek mož pride za njim ter sliši, kaj mladič sam s sabo godrnja, in ko za nekaj časa prideta na kraj, od koder se vidijo vislice, pravi mu: ,,Ali vidiš ono-le drevo, kjer so nedavno sedmorice vratovi poskusili, kako se je konoplja obnesla, in si sedaj vseh sedem poštenjakov

vroče bolečine tega sveta v vetriču hladi: pod nje se vsedi ter počakaj, da pride temna noč, potem te bo pa gotovo mraz preletaval. “ „Ako ni druzega treba,“ odgovori mu deček, „to lahko storim; ako se pa tako hitro naučim, da me bo mrazilo, dobodeš mojih petdeset srebrnjakov; pridi jutri zjutraj zopet k meni.“ Rekši, odide k vislicam, vsede se pod nje ter čaka, da se stemni.

Slika: Paul Hey (1867 – 1952)

In ker ga zebe, napravi si ogenj : o polu-noči pa pritisne tak mraz, da se tudi pri ognji ne more ogreti. Veter pa obešence sem ter tja guglje, da se drug ob druzega zadevajo ; tu se zmisli: „Ako mene tu pri ognji zebe, kaj morajo še-le ti-le tu gori prestajati.“ In ker je dobrega srca, pristavi lestvico, zleze po nji, enega za drugim odveže ter vseh sedem doli prinese. Potem ogenj podpiše, nameče drv ter posadi svoje neznane tovariše krog ognja, da bi se ogreli. Toda, ker se ne ganejo, začne goreti njih obleka. Naš junak pa zavpije: „Pozor, ali ne vidite, da gorite? Pazite se, drugače vas zopet obesim.“ Mrtveci pa ne slišijo, molčé ter pusté, da jim cunje tlé. „Ako ste tako leni, ne morem vam pomagati, z vami pa nečem zgoreti,“ pravi ves jezen, ter jih po vrsti zopet obesi. Potem pa se vsede k žrjavici ter zaspi; drugo jutro pride mož k njemu, zahteva petdeset srebrnikov, rekoč : „Ali sedaj veš, kaj je strah ?“ „Ne,“ odgovori mu, „od kod naj to vem? Ti-le tu gori še ust niso odprli in so tako neumni, da so pustili cunje na svojem telesu goreti.“ Tako sprevidi mož, da s srebrniki danes nič, odide ter pravi: „No, tacega človeka pa še nisem videl.“

Ta pa gre svoj pot, in zopet pred-se mrmra: „O da bi me mrazilo, o da bi me mrazilo!“ Ko to sliši nek voznik, ki za njim koraka, vpraša ga: „Kdo si ?“ „Tega ne vem,“ odgovori mu deček. Voznik nadalje povprašuje: „Od kod si?“ Tudi tega ne vem“ „Kdo je tvoj oče?“ „Tega ne smem povedati.“ ,,Kaj

pa v enomer godrnjaš?« „Kaj godrnjam, naučil bi se rad, da bi me strahu mrazilo, pa nobeden mi ne more tega pokazati.“ „Pusti svoje neumno besedičenje,“ pravi mu voznik, „pojdi z mano, da ti dobim prenočišča.“ Tako gresta skupaj in na večer prideta do krčme, kjer hočeta črez noč ostati. Vstopivši v sobo pravi naš nevstrašnež: „O da bi me mrazilo, o da bi mrazilo toli glasno, da ga krčmar sliši, na kar se začne ta iz vsega grla krohotati, rekoč:,„Ako po tem hrepeniš, imaš tukaj lepo priložnost.“ Žena njegova pa ga zavrne: „Oh, molči, marsikak radovednež je predrznost svojo poplačal z življenjem in velika škoda bi bila njegovih krasnih oči, ko bi več ne zagledale belega dneva.“ Ako je še tako težko," pravi deček na-to, poskusiti hočem vendar, saj sem šel zaradi tega po svetu." In ne miruje prej, dokler mu krčmar ne pove, da je v bližini zaklet grad, v katerem bi se lahko naučil, kaj je strah, ko bi hotel tam tri noči prebdeti. Kralj je neki onemu, ki bi hotel to poskusiti, svojo hčer za ženo obljubil, in ta je baš najlepša devičica, kar jih je pod sinjim nebom : v gradu da so tudi skriti zakladje, katere čuvajo hodobni duhovi, in po prestanih treh nočeh bi bili njegovi, on pa največji bogatin na zemlji. Veliko da jih je že šlo v grad, a nikdo se še ni povrnil.

Drugo jutro gre mladenič h kralju ter pravi: „Ako mi dovoliš, o kralj, prenočil bi rad trikrat v zakletem gradu.“ Kralj ga pogleda, in ker mu je po všeči, pravi. „Izprositi si smeš še tri mrtve stvari, katere smeš tudi s seboj v grad vzeti.“ Tu odgovori: „Prosim za ogenj, vreteno in rezilnico z nožem.“

Kralj ukaže vse to še po dnevi v grad prenesti. Ko pa se začne mračiti, odpravi se mladenič v grad ter ukreše v eni sobani svitel ogenj, postavi zraven rezilnico z nožem ter se vsede na vreteno. „Oh da bi me mrazilo,“ pravi, ,,pa tudi tukaj se pač ne bom

tega naučil." O polunoči pa, ko hoče ogenj popraviti ter vanj piše, zakriči nekaj v kotu: „Av, mijav, kako nas zebe !“ „Norci,“ zavpije, ,kaj kričite? Če vas zebe, prisedite k ognji ter se ogrejte!" Komaj to zgovori, pridete dve veliki črni mački v orjaških skokih proti njemu, vsedete se vsaka na eno stran ter ga gledate s svojimi ognjenimi očmi prav divje. Za nekoliko časa, ko ste se ogreli, pravite: „He, pajdaš, ali češ z nama kvartati?“ „Zakaj pa ne,“ odgovori, „toda prej mi pokažite svoje tace.“ In raztegnete kremplje. „Glej, glej,“ pravi, „kako dolge nohtove imate! Čakajte, te je vama treba porezati.“ S tem ju prime za vrat, vzdigne na rezilnico ter jima tace trdo privije. „Pogledal sem vama pod prste,“ pravi jima, ,,in tu mi je veselje prešlo, da bi z vama kvartal," potem ju ubije in vrže v vodo. Komaj pa se teh tako odkriža ter se hoče zopet k ognji vsesti, pridejo iz vseh koncev in kotov črne mačke in črni psi na žarečih verigah, vedno ve in več, da se jih komaj obranjuje; ostudno kriče, stopajo po ognji, razmetavajo ga in hočejo ugasniti. Ta sodni dan nekaj časa mirno gleda, ko mu je pa slednjič preveč, zgrabi rezilni nož, zaupije: „Poberi se, sodrga grda!“ ter začne po njih udrihati. Eden del odskoči, druge pa pobije ter jih pomeče pri oknu v vodo. Nazaj prišedši upiše si iz isker v novo svoj ogenj ter se greje. In ko tako sedi, začno mu oči skupaj lezti ter si želi, da bi šel spat. Ko se ozre, zapazi v kotu veliko posteljo; „To mi je ravno prav,“ pravi ter se vleže va-njo. Komaj pa hoče oči zatisniti, začne se postelja sama pregibati ter kolovoziti po vsem gradu. „To je lepo, le vedno bolje,“ pravi.

Zdajci zadrdra, kakor bi bilo šest konj pred njo vpreženih, črez stopnice in prage: naenkrat hop, hop, se zvrne nanj, da leži težko na njem, kakor velika gora. Ta pa odmeče blazine in odejo raz sebe, vstane ter pravi: „Sedaj naj se pa vozi, kogar veseli,“ vleže se

k svojemu ognju ter spi do belega dne. Zjutraj pride kralj, in ko ga vidi na tleh ležati, misli, da so ga duhovi umorili in da je mrtev. Tedaj izdihne: „Škoda je tako lepega človeka.“ Ta pa to sliši, vstane ter pravi: „Uho, tako daleč še nismo!“ Kralj se začudi, in vesel ga povprašuje, kako da se mu je godilo. „Prav dobro,“ odgovarja mu, „eno noč sem prestal, in tudi drugi dve ne bodete vso večnost trajali.“ Ko pride h krčmarju, ta svojim lastnim očem ne verjame. „Nisem mislil,“ pravi, „da te bom še kedaj živega videl; ali sedaj veš kako človeka gróze mrazi ?“ „Ne,“ pravi, „to je vse zaman: da bi mi le kdo mogel povedati!“

Drugo noč gre zopet v stari grad, vsede se k ognju ter začne po stari navadi govoriti: „O da bi me mrazilo, o da bi me mrazilo.“ Ko bije pa ura polunoči, zasliši se šunder in ropot, najprvo šibko, potem pa vedno močneje, in ko nekoliko potihne prileti mej glasnim kričanjem po dimniku polovica človeka ter pade predenj. „Hoho,« zavpije, „še druge polovice je treba, to je premalo.“ In z nova se prične ropotanje, razsaja in tuli, ter tudi druga polovica prifrči navzdol. „Počakaj,“ pravi nevstrašljivec, „da malo ogenj podpišem.“ Ko to stori ter se obrne, skočite polovici skupaj in na njegovem prostoru sedi v tistem trenotku grozen možak. ,,O, tako se pa nisva zmenila," pravi, „klop je moja.“ Mož ga hoče odriniti, mladič ga pa siloma odpahne ter se vsede na svoj prostor. Zdajci začnejo padati iz dimnika možje, ki imajo po devet mrtvaških kosti in po dve mrtvaški glavi, postavijo kosti ter začno z glavama kegljati. Naš junak bi pa tudi rad kegljal ter vpraša : „Ali smem tudi jaz ?« „Smeš, če imaš denar.“ „Denarja dosti,“ odgovori, „toda vaši kroglji niste dosti okrogli.“ Rekši, vzame ju, položi v vreteno ter ju okroglo ostrže. „Tako, zdaj bodete pa bolje leteli,“ pravi, ,,hola, to je veselje!“

Ž njimi igra in nekoliko svojih novcev zgubi. Ko bije pa prva ura po polunoči, vsa prikazen izgine, on pa se vleže ter mirno zaspi. Drugo jutro pride kralj, da poizve, kako je bilo. „No, kaj se ti je pa nocoj pripetilo?“ „Kegljal sem,“ odgovori mu, „in par krajcarjev sem zgubil.“ „Ali te ni bilo groza?“ „E, kaj pa, prav zabavno je bilo. Da bi le vedel, kaj je to : mrazi me!“

Tretjo noč se zopet vsede na vreteno ter ves nadležen vzdihne: „O da bi me mrazilo.“ Pozno po noči pa prinese šestero velikih mož rakev v sobo. „Ha, ha,“ pravi, „to je gotovo moj stričnik, ki je nedavno umrl,“ ter pomiga s prstom rekoč: „Pridi sem, prijatelj!“ Postavijo rakev na tla, on pristopi ter pokrov vzdigne: tu zagleda mrtveca. Potipa mu obraz, toda mrzel je ko led. „Čakaj te bom malo ogrel,“ gre k ognju, ogreje si roke ter mu jih položi na obraz : pa mrlič ostane mrzel. Zdaj ga vzdigne, vsede se k ognju, položi ga v naročje ter mu drgne roke, da bi se kri zopet začela pretakati. Ko pa to nič ne pomaga, zmisli se, da če dva skupaj ležita, hitro se ogrejeta. Tedaj ga položi v posteljo, pokrije ga ter se zraven njega vleže. Za nekaj časa postane mrlič gorak ter se jame premikati. Mladič pa pravi: „Glej stričnik, ko bi te jaz ne bil ogrel!“ Mrtvec pa zarujove: „Zdaj te bom zadavil!“ „Kaj,“ odgovori mu, „ali je to hvaležnost, hajdi nazaj v rakev,“ vzdigne ga, vrže noter ter pokrov zabije; šest onih mož pa zopet vstopi ter ga odnese. „Noče me mraziti,“ tarna ves žalosten, „tukaj se ne bom nikdar nič naučil.“

Zdaj vstopi mož, ta je večji, ko vsi dosedanji, ter je grozen; pa star je in ima sivo brado. „O ti paglavec,“ temno mu iz ust zadoni, „sedaj te bo vendar mraz preletaval, ko boš moral umreti.“ „Ne tako hitro,“ odgovori mu, „ako že moram umreti, moram vendar tudi zraven biti.“ „Te bom že zgrabil,“

pravi pošast. „Počasi, počasi,“ odgovori mu, „ne

košari se tako, ker toliko močan sem že, kakor ti, ali pa še bob.“ „Bomo videli,“ pravi starec, „ako si močnejši, pustiti te hočem v miru, Najdi z menoj, da se poskusiva!“ Po temnih prehodih ga pelje v kovačnico, zgrabi sekiro ter z enim samim vdarcem pobije naklo v zemljo. „To znam še bolje,“ pravi mladič, stopi k druzemu nakovu, starec pa se zraven vstopi, da bode dobro videl, in siva brada mu visi do tal. Tu naš junak zgrabi sekiro ter z enim samim mahljejem prekolje naklo, pri tem priščipne v sredo starčevo brado, da se ne more več izpuliti. Ta pa vzame železen drog ter ž njim obdelava starca, da grozno tuli in prosi, naj neha, da mu hoče pokazati velike zaklade. Mladenič iztrga sekiro iz nakla, ter tako oprosti premaganega starca, ki ga pelje v grad nazaj in mu pokaže klet s tremi zaboji, ki so polni zlata.

Slika: Paul Hey (1867 – 1952)

„Ta prvi za uboge,“ pravi mu, „drugi za kralja, tretji pa je tvoj.“ V tem bije polunoči, duh zgine ter ga pusti v temi. „Bodem pa vendar mogel od tod priti,“ misli si, ter tava okrog, slednjič k sreči najde svojo sobo ter trdno pri ognji zaspi. Drugo jutro pride kralj ter ga vpraša: „Sedaj morda vendar veš, kaj je to: mrazi me?“ „Ne,“ odgovori mu, „kaj je to le pač?“ Moj ranjki stričnik je bil tu, in nek bradat mož je prišel ter mi doli pokazal veliko denarja, kaj pa je to, če mraz človeka preletava, mi pa ni povedal." Tedaj pravi kralj: „Rešil si grad in mojo hčer dobiš za ženo.“ „To je vse prav lepo,“ odgovori mu, „pri vsem tem pa vendar le ne vem, kaj je to: mrazi me.“

Zlato privlečejo iz kleti in ženitovanje praznujejo, mladi kralj pa, kakor rad ima svojo ženo ter se raduje, vkljub temu vedno zdihuje: „O da bi me mrazilo, o da bi me mrazilo.“ Kraljico to slednjič užalosti. Postrežnica njena jej pravi: ,,Pomagati vama hočem, in kraljič bo slednjič že občutil , da

ga bo mrazilo." In hitro gre k potoku, ki po vrtu teče, ter si da vedro natočiti z vodo in piškurji. Po noči pa, ko mladi kralj spi, mora žena njegova raz njega odejo potegniti in vso vedro vode s piškurji nanj zliti, da male ribice krog njega cepetajo. Tu se zbudi ter zakliče : „Oh, kako me mrazi, kako me mrazi, ljuba žena, sedaj vendar vem, kaj je to: mrazi me!“

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo