Jorinda in Joringel - Pravljica bratov Grimm

Jorinda in Joringei

Nekoč je stal »redi velike, črne ho« »te star grad. Tam je živela čarovnica.

Podnevi se je spreminjala v mačko ali sovo. Zvečer pa je spet postala člo» vek. K sebi je znala zvabiti divjačino in ptiče in jih je ujela, zaklala, skuhala ali spekla. Če se je kdo približal nje« nemu gradu na sto korakov je moral obstati in se ni mogel premakniti z mesta, dokler mu starka ni dovolila. Če je pa stopila devojka v njen čarobni krog, jo je spremenila v ptico, jo za« prla ▼ kletko in odnesla v grad. V

Šradu je imela že sedem tisoč takih

Nu, pa je tedaj živela devojka z ime« nom Jorinda. Lepša je bila od vseh drugih devojk. Ona in lepi mladenič Joringei sta se zaobljubila drug dru« gemu. Nedavno tega je bila zaroka in če ta le mogla sta tičala skupaj in si gledala v oči.

Nekoč sta Sla ▼ hosto na sprehod.

»Glej, da se preveč ne približaš gra» idu!« je svaril Joringei.

Bil je lep večer. Zlati solnčni žarki so padali skozi črne smreke in grlica je žalostno gTulila na stoletni bukvi.

Tedaj je Jorinda pričela plakati, seA» la ▼ solnčni žarek in tožila. Tudi Jo« ringel je tožil. Pri srcu jima je bilo tež« ko, kakor da morata umreti. Zmanjka« lo jima je pota in steze. Iskala sta na vse strani, se zbegala in nista več ve« dela kod domov. Pol solnca je še gle« dalo čez goro, pol ga je bilo zašlo.

Ko je Joringei iskal poti po gošči, je

F. FreHeben:

Zmaga „Volkulje"

V kanadskih gorah se je že dalje časa skrivala roparska tolpa. Napadala je potujoče družine, jih oropala, zažigala domačije in kradla konje, kjerkoli je mcrgla priti do njih. Zadnji zločin, ki ga je imela tolpa na vesti, se je odigral takole.

V kanadskih gorah se vije državna avtomobfls&a cesta, po kateri prevažajo enkrat na teden pošto. Tako je bilo tndi pred nekaj tedni; poštni voz je krenil po samotni cesiti navzdol k »zeleni reki«, tedajci pa so ga obkolili raz-bojnild in ga oropali. Naslednjega dne so našli farmarji voznika in potnike zvezane na tleh. o denarju in konjih pa »i bilo ne duha ne sluha.

Potniki so pripovedovali, da je glavar zlovešče tolpe mlado dekle, ki je nepopisno lepo in hrabro. Nikoli ni n:h-če zvedel, kako in zakaj je deklo šlo med roparje. Tudi pravega imena ji ni flfhče vedel: njeni tovariši so jo klicali »Volkuljo«. Kdor je prišel mlademu dekletu v roke. je bil izgubiien. zakaj njeno srce n! poznalo usm&ljenja. Tudi njeni tovariši, bolie rečeno njeni po d tožniki — odrasli bradati možje — so se je bali.

Orožniški narednik Jaekson je dobil ukaz, da uniči razbojniško tolpo in živo vjame »Volkuljo«. Kmalu jo je izsledil m jo začel preganjati iz skrivališča

zagledal skozi drevje zidovje starega gradu. Prestrašil se je in srce mu je vztrepetalo. Jorinda pa je zapela: Moja ptička je žalostna in toži, toži toži, Tudi srce je žalostno in toži, toži… civit, civit, civit.« Joringei se je ozrl k Jorindi. Jorinda je bila spremenjena v slavčka in je pela »civit, civit, civtt!…« Odnekod je priletela sova, trikrat obletela slav« čka in zaklicala: »Šu, hu, hu, hu!«

Joringei se ni mogel premakniti, bil je kakor okamenel. Ni mogel jokati, ne govoriti, niti ganiti z roko ne z no« go.

Tedaj je solnce zašlo. Sova je zletela v grm. Iz grma pa je stopila sključena starka, rumena in koščena, z velikimi, rdečimi očmi in krivim nosom, ki ji je visel do brade. Mrmraje je ujela slav« čka, si ga dala na roko in ga odnesla v grad. Joringei se ni mogel ne ganiti ne spregovoriti. Slavčka ni bilo več.

Naposled se je starka vrnila in mr« ko zamrmrala čudne besede. Tedaj se je Joringei lahko premaknil. Pokleknil je pred čarovnico in jo zaklinjal, naj mu vrne Jorindo. Ona pa se je zarCr žala, mu obrnila hrbet in odšla. Jorin« gel je klical, jokal in tožil. Vse zaman.

Tedaj je odšel iz gozda in hodil, ho« dil, da je prišel v tujo vas. Ostal je tam m pasel vaške ovce. Večkrat se je vračal v hosto k staremu gradu, a ni« koli preblizu.

Neko noč se ma je sanjalo, da je na* šel krvavordeoo rožo, v njeni čaši se je lesketal biser. Utrgal jo je in šel z njo do gradu; česar se je z rožo dotak« nil, je bilo rešeno čara. Nazadnje se mu je še sanjalo, da so mu vrnili Jo« rindo.

Ko se je zjutraj zbudil, je jel iskati po hribih in dolinah take rože. Iskal jo je devet dni, ko se je deseti dan danil, jo je našel. Bila je krvavordeča, v čaši se je lesketala rosa kakor velik, lep biser. Rožo je nosil vse dni iin vse noči do starega gradu.

Ko se je približal gradu na sto kora« kov, ni okamenel. Ne, stopal je cft> graj« skih vrat, dotaknil se nuri in odprla so se na stežaj. Stopil je na graisko dvo« rišče in posluhnil, kje je slišal kako ptico. Kjer je čivkalo in cvrčalo, tja se je napotil.

Prišel je do velike dvorane in vsto« pil. V dvorani je bila čarovnica in kr« mila začarane ptice v sedem tisoč klet« kah. Ko pa je zagledala Joringla, se je razjezila. Strašno razjezila. Vreščala je ter puhala ogenj, žolč in strup proti njemu. A bolj ko na tri korake se mu ni mogla približati. On pa se ni niti zmenil zanjo, stopal je od kletke do kletke in se oziral po pticah; a bilo je slavčkov na stotine. Kako bi spoznal Jorindo? Ko je fako iskal, je opazil, da je starka skrivaj pograbila kletko in hitela z njo proti durim. Tedaj je skočil za njo in se dotaknil čarovnice in kletke z rožo. Čarovnica ni mogla nič več čarati in pred njim je stala Jorin« da, lepa kakor nekdaj, in ga je objela.

On pa je spremenil vse ptice v de« vojke in odšel z Jorindo domov, kjer sta še dolgo in srečno živela.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HM9UWR2H?language=eng

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo