Trnjulčica - Pravljica bratov Grimm

Nekdaj sta bila kralj in kraljica. Dolgo časa

sta bila brez otrok, naposled se jima je nare¬

dila hčerka. Tako zelo sta se je razveselila, da

sta ji hotela napraviti krst, da bi se ga svet

dolgo spominjal. Za botrice so dali mladi kraljični vse vile, kar so

jih mogli stakniti.

Sedem jih je bilo. In vsaka ji je dala darilo, kakor so imele vile

v tistih časih navado, kar jo je obdalo z vsemi vrlinami.

Ko so odpraznovali krst, so hoteli prirediti veliko slavje v kraljevi

palači; pred vsako teh vil so postavili skodelo iz čistega zlata,

pokrov pa je imel ročaj, okrašen z rubini in demanti.

Ko pa so posedli za mizo, je vstopila stara vila, ki je niso po¬

vabili, zakaj petdeset let že ni prišla iz svojega stolpa, in zato so

mislili, da je mrtva ali začarana.

Krst male kraljične

Jezna, da so nanjo pozabili, se je pokazala stara vila z netopir¬

jevimi krili, v lasek osat in v roki trnjevo vejo.

Rekla je kraljici:

Kraljična se bo zbodla v prst z vretenom in bo morala sto let spati.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

Da bi to preprečil, je prepovedal kralj pod smrtno kaznijo vsemu

narodu imeti kolovrate. Ko pa je imela kraljična sedemnajst let, je

stikala po gradu in prišla do ozkih stopnic, ki so peljale v stolp.

V njem je prebivala zločesta vila. Predla je, jo poklicala h kolo¬

vratu, kraljična se je dotaknila vretena in se ž njim zbodla.

Prorokovanje sc je pri tej priči izpolnilo: Kraljična je zaspala.

1,-ijt (Ir ■ '?>■ • ‘

Takoj je kraljična zaspala.

V j

******&•<.,HU

Morali so jo prenesti iz stolpa in položiti na ležišče. Isti čas pa

se je ena prijaznih vil dotaknila s prstanom vsega po gradu, da bi

ž njo vred zaspalo, zato, da bi se zbudila po sto letih zopet v svoji

prejšnji okolici.

In tako se je pogreznila vsa palača v trdo spanje.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

Ko je minilo sto let, je šel kraljevič sosednje dežele, prelep in

hraber junak, na lov v tiste kraje. Zagledal je za tem gostim in

mračnim gozdom zidove in je vprašal, kakšni stolpi so to.

Star kmet mu odgovori:

Svetli kraljevič! Več nego petdeset let je tega, kar mi je pravil

moj oče, da je v tem gradu prelepa kraljična, ki spi že sto let, in

prebudil jo bo kraljevič, ki jo bo vzel za ženo.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

Kraljevič se napoti v grad.

/ V/ *

kraljeviču je ta

beseda segla v

srce, in začutil

je v sebi hre¬

penenje odre¬

šiti lepo kra¬

ljično.

Stopil je s

konja in se na¬

potil v grad.

Pred njim so

se razmikala

* drevesa, robi-

dje in trnje,

da je mogel

skozi gozd.

Kmalu je bil

pred grajskim

vhodom. Po¬

gumno je sto¬

pal naprej, če¬

prav je bil sam,

kajti njegovi

ljudje niso

;; mogli za njim,

ker se je drevje

za njim zopet

Prodrl je na dvorišče, kjer bi navadnega človeka obhajala groza.

Grobna tihota je vladala vsepovsod, in drugega ni bilo videti

razim ljudij in živali, ki se niso ganili, kakor da so mrtvi.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

Naenkrat pride na prostrano dvorišče, z mramorjern tlakovano;

pred nekimi vrati je videl stražnike s helebardami na ramah, ki so

smrčali kakor za stavo, sredi med njimi jezdec kakor okamenel.

Kraljevič je krenil po stopnicah in srečal zgoraj druge straže; eden

teh stražnikov je imel povešeno sulico in se naslanjal na zid. Zdelo

se mu je, da ta ne spi tako trdno kakor drugi. Prijel ga je za roko.

Toda zaman. Možak se ni ganil. Prekoračil je več soban, kjer so

spali dvorjani, njih gospe in gospodične vsekrižem. Potem je stopil

v kuhinjo, in tam je bil premagal spanec debelčga grajskega kuharja,

ki je sedel naslonjen na sod. Držal je še v roki kuhalnico, s katero

je bil mešal po kotlu, ki je visel nad ognjem, dremajočim pod pe¬

pelom. Celo mala miška, ki je prišla pred sto leti škrabat v kuhinjo

jestvine, je takrat zaspala.

Kraljevič stopi v kraljevo dvorano.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

V drugi sobani je našel kraljevič kralja in kraljico v svečani

opravi, sedela sta drug poleg drugega in spala.

Kraljica je imela še ob nogah in na roki svoje ptičke-ljubljence,

ki so tudi spali in čakali prebujenja. Nazadnje je stopil v čisto po¬

zlačeno sobo in zagledal na prekrasnem ležišču mlado deklico tako

nepopisne lepote, da je stal par trenotkov kakor očaran pred njo.

Slika: Paul Hey (1867 – 1952)

Gledal jo je, potem se je spustil pred njo na kolena, prijel jo za

roko in trepetaje pritisnil nanjo poljub.

Pri tej priči se je krasotica predramila, stresla svoje zlate lase,

se dvignila in rekla: „Ali si ti, kraljevič moj? Dolgo si odlašal/*

Kraljična pripelje kraljeviča k svojim staršem.

Ta hip se je dvignil hrup okoli njiju.

Slika: Otto Kubel (1868 – 1951)

Psi so zalajali, ptiči so za-

ščebetali, ure so zatiktakale, in v tem trušču se je prebudilo vse in

nadaljevalo svoje navadne posle. Miška je morala takoj bežati pred

mačko, in race so začele preganjati žabe.

Krasotica je pohitela kralju in kraljici v naročje, ki sta tudi

pravkar prišla iz kraljestva sanj. Našla jih je takšne, kakor so bili,

preden so zaspali. Pripeljala je prednje prelepega kraljeviča, ki ga

je gledala že mnogo let v sanjah in ki jo je prišel rešit, da bo

njen mož.

Skoro potem je bila svatba, vile so jima bile družice.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo