Dobra kupčija - Pravljica bratov Grimm

Nek kmet je gnal svojo kravo na somenj ter jo

prodal za tri zlate. Na poti proti domu mora mimo ribnjaka, in tu sliši že od daleč, kako žabe vpijejo: „Kva, kva, kva.“ „No,“ pravi sam pri sebi, „te vedo pa ravno prav: trije zlati so, ne pa dva.“ Ko pride do vode, zavpije nad njimi: „Neumna žival, ali ne veste bolje ? Trije so, ne pa dva.“ Žabe ostanejo pri svojem: „Kva, kva !“ „Če mi ne verjamete, vam jih pa naštejem,“ vzame denar iz žepa ter našteje tri zlate v roko, groš za grošem. Žabe pa se malo brigajo za njegov račun ter zopet zakličejo: „Kva, kva !“ „Kaj ?“ zavpije kmet ves raskačen, če veste ve bolje, pa same štejte," ter vrže ves denar v vodo. Potem postoji ter hoče počakati, da bodo gotove ter mu ga nazaj prineso, žabe ostanejo pa pri svoji trditvi ter nepretegoma kličejo: „Kva, kva, kva, kva!“ in tudi denarja mu nazaj ne dado. Še nekoliko počaka, da se zmrači, ko mora pa domov, ozmerja žabe do dobrega, rekoč: „Vi vodni tleski vi, trmoglavci, neumna zijala, široka usta imate pač ter znate upiti, da človeka ušesa bole, tri zlate sešteti pa vam je že preveč. Kaj mislite, da vas bodem tu čakal, da boste gotove?“ S tem se odpravi, žabe pa za njim upijejo: „Kva, kva, kva, kva,“ da ves jezen domov pride.

Za nekoliko časa si pridobi zopet kravo , to zakolje, ter izračuni, da če meso dobro proda, pri tem

toliko skupi, kolikor ste bili obe kravi vredni in da mu še koža po vrhu ostane. Ko pripelje do mesta meso, je veliko psov na cesti, najprvi pa je velik hrt. Ta skače krog mesa, voha ter laja: „Vov, vov, vov!“ „Kaj pa ti veš,“ pravi kmet; „krava je, ne pa vol.“ Pes pa laja: „Vov, vov, vov !“ Kmet mu pravi na to: „Če misliš, da je vol, in ako mi jamčiš za svoje pajdaše, da mi ga ne snedo, pojdi ga pa ti prodajat. Toda to ti povem, da mi ga dobro v denar spraviš, in v treh dneh te z novci pričakujem. Ne uideš mi tako ne, saj vem, pri kom da služiš.“ Potem zloži meso raz voz ter obrne; psi pa planejo po mesu ter veselja lajajo: „Vov, vov, vov.“ Kmet to od daleč sliši ter si misli: „Glej, glej, vsi so mnenja, da je vol, ter bi ga radi pokusili. To pa ne gre, največji mi je zanj odgovoren.“

Tretji dan potem si kmet misli: „Danes zvečer imam svoj denar v žepu,“ in grozno se tega veseli. Pa nikdo noče priti, da bi ga izplačal. „Zdaj naj se pa človek še na koga zanašaj,“ pravi, in slednjič je tudi njegove potrpežljivosti konec, da gre v mesto k mesarju ter zahteva svoj denar. Mesar misli, da je to šala, pa kmet mu pravi: „Brez šale, jaz čem svoj denar: ali vam ni veliki pes pred tremi dnevi celo zaklano kravo domov prinesel?“ Zdaj se mesar raztogoti, zgrabi metlo ter ga spodi. „Čakaj, “ pravi kmet, „še je pravica na svetu!“ ter gre v kraljevi grad, kjer prosi, da naj ga zaslišijo. Ko ga pripeljejo pred kralja, sedi ta s svojo kraljičino ter ga praša, kaj da se mu je krivičnega pripetilo. „Oh,“ pravi, „žabe in psi so mi vzeli, kar je bilo mojega, mesar me je pa še vrhu tega naklestil,“ ter obširno vse pripoveduje, kako se je godilo. Tu se začne kraljičina glasno smijati, in kralj mu reče: ,,Ne morem ti sicer pomagati, pač pa ti dam svojo hčer za ženo; vse svoje življenje se ni smijala, ko ravno nad teboj, in temu sem jo obljubil,

kdor jo bo v smeh spravil. Zahvali se Bogu za veliko srečo!" „O,“ odgovori kmet, „tega pa nočem; imam že eno samo ženo doma, in še ta mi je preveč: kadar pridem domov, ne zdi se mi drugače, kakor da v vsakem kotu ena stoji.“ Zdaj se kralj raztogoti rekoč: „Ti si zarobljenec !“ „Oh,“ mu odgovori kmet, „gospod kralj, kaj, hočete od vola druzega imeti, kakor goveje meso.“ ,,Čakaj," pravi kralj, „dobodeš pa drugo plačilo. V treh dneh pridi zopet semkaj, takrat se ti jih bo petsto naštelo.“

Ko pride kmet skozi grajska vrata, ga ogovori stražnik: „Pripravil si kraljičino v smeh, gotovo si kaj pravega dobil.“ „Menim da, petsto se mi jih bo naštelo.“ „Čuj,“ pravi vojak, „daj meni nekaj od tega: kaj boš počel s tolikim denarjem?“ „No,“ pravi kmet, „ker si ti, ti jih pa dvesto odstopim, oglasi se pri kralji v treh dneh in daj si jih našteti.“ Žid, ki stoji v bližini in ves ta pogovor sliši, hiti za kmetom, zgrabi ga za suknjo ter kliče: „Čudež božji, kako srečo imate! Zmenjati vam jih čem , v drobiž, kaj bodete počeli s trdimi srebrniki ?“ „O kaj si ti, židovska dušica, tristo jih moreš imeti, daj mi takoj za-nje drobiž, v treh dneh pa si jih daj od kralja izplačati. " Zid je jako vesel dobre kupčije,, ter mu hitro prinese denar, pa slabe groše, komaj tri na dva dobra. Tri dni potem gre h kralju, kakor se mu je zapovedalo. „Slecite mu suknjo,“ pravi kralj, ,in naštejte mu jih petsto.“ „Oh,“ odgovori kmet, „ti niso več moji, dvesto podaril sem jih stražniku, tristo zmenjal mi jih je žid v drobiž, in po pravici ne smem nobenega več vzeti.“ Mej tem vstopita vojak in žid ter zahtevata, kar sta dobila od kmeta, in v resnici dobi vsak svoje batine naštete. Vojak mirno trpi, ker že ve, kak okus da imajo, žid pa klavrno vpije: „O joj, o joj, to niso trdi srebrniki, te so gorke!“ Kralj se mora kmetu smijati, vsa jeza ga mine ter pravi : ,,Ker si

svoje plačilo zgubil, predno si ga deležen postal, pojdi v mojo zakladnico in vzemi si denarja, kolikor ti je drago." Kmet si ne da dvakrat reči in si napolni žepe, kar le vanje spravi. Potem gre v krčmo ter prešteje svoj denar. Žid pa se za njim splazi ter čuje, kako ta sam sabo godrnja: „Zdaj me je pa vendar ta kraljevi zvitež prekanil! Kaj mi ni mogel sam denarja odšteti, da bi vedel, koliko ga imam: kako naj zdaj vem, ali je prav ali ne, ko sem denar kar meni nič tebi nič v žep vtaknil!“ „Bog obvaruj,“ pravi žid na tihem, „kako ta človek nečastno o našem kralji govori, hitro potečem ter ga izdam, gotovo mi je plačilo, njega bodo pa še kaznovali.“ Ko sliši kralj kmetovi pogovor, se razjezi ter ukaže židu, naj gre ponj ter naj ga pripelje v grad. Žid teče h kmetu: „Hitro pojdite h kralju, kakor stojite.“ „To vem pa bolje, kaj se spodobi,“ odgovori kmet, „prej si bom dal napraviti novo suknjo ; kaj misliš, da naj grem s tako zamazano suknjo h gospodu kralju, ko imam vendar toliko denarja v posesti ?“ Ko žid vidi, da kmeta ni mogoče brez druge suknje proč spraviti, ter se boji, da zgubi svoje plačilo, kmet pa kazen, ako kralju jeza preide, mu pravi: „Posodim ti prav lepo suknjo na kratek čas, prav iz samega prijateljstva ; kaj človek ne stori druzemu na ljubo!“ Kmet je s tem zadovoljen, obleče židovo suknjo ter odide ž njim. Kralj pove kmetu hudobne besede, katerih ga je žid obdolžil. „Oho,“ pravi kmet, „kar žid izblekne, je vse izlagano, temu ne pride ne ena resnična beseda iz ust: ta-le potepuh je v stanu trditi, da je moja suknja njegova !“ „Kaj se to pravi, " kriči žid, „kaj vam nisem suknje iz samega prijateljstva posodil, da ste mogli pred kralja stopiti?“ Kralj pravi na-to: „Enega je žid ogoljufal, mene ali tebe,“ ter mu da še nekaj gorkih došteti; kmet pa gre z lepo suknjo in dobrim denarjem domu ter pravi: „Ta pot sem jo pa zadel!“

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo