Bratec in sestrica -

Bratec prime svojo sestrico za roko ter jej reče: „Odkar je mati mrtva, nisva več imela srečne ure; mačeha naju tepe vsak dan, in ako se jej približava, suje naju z nogama proč. Trde skorje, ki ostajajo, so najina jed, in psičku pod mizo se bolje godi, temu vsaj včasih vrže kak dober grižljej. Bog se usmili, ko bi to najina mati vedela! Pojdi z menoj, da greva po širocem svetu.“ Celi dan hodita po travnikih, polji in pečinah , in ako nebo dež rosi, pravi sestrica: „Bog in najina srca skupaj pretakajo solze!“ Zvečer prideta v velik gojzd ter sta tako bede, lakote in dolgega pota trudna, da se v votlo drevo vsedeta in zaspita.

Ko se drugo jutro zbudita, je solnce visoko na nebu in vroče pripeka v votlino. Tedaj pravi bratec: „Sestrica moja, zelo me žeja, ko bi vedel za kak vodnjak, hitro bi šel pit; čuj, dozdeva se mi, da slišim nekaj šumeti.“ Bratec vstane, prime sestrico za roko ter gresta vodico iskat. Hudobna mačeha pa je bila čarovnica ter je videla, kako sta otročiča odšla, splazila se je za njima, skrivaj, kakor sploh čarovnice lazijo, ter je vse studence v gojzdu zaklela. Ko stojita pred virom, ki tako biserno po kamenji šumi, hoče bratec takoj iz njega piti, pa sestrica čuje, kako iz šumenja svari: „Kdor iz mene pije, postal bode tiger, kdor iz mene pije, postal bode tiger!“ „Dragi bratec,

nikar ne pij, drugače boš postal zver ter me boš raztrgal." Bratec ne pije, akoravno ga grozno žeja, ter pravi: „Čakal bom do druzega studenca.“ Ko prideta do druge vodice, čuje sestrica, kako ta mrmra: „Kdor iz mene pije, bo postal volk, kdor iz mene pije, bo postal volk!“ ter zakliče: „Bratec moj, nikar ne pij, sicer bodeš postal volk ter me boš požrl!“ Bratec ne pije ter pravi: „Čakal bodem, da prideva do prihodnjega studenca, potem pa moram piti, reci, kar hočeš, ker žeja moja je prehuda.“ Ko prideta do tretjega studenca, sliši sestrica, kako šumlja: „Kdor iz mene pije, bode postal srna, kdor iz mene pije, bode postal srna.“ Sestrica pravi: „Oj ljubi bratec, ne pij sicer bodeš postal srna ter mi boš ušel.“ Pa deček je ne sluša, hitro poklekne, se pripogne ter pije, pri prvih kapljicah pa, ki mu namočijo ustnice, leži pred deklico mlada srnica.

Sedaj se razjoče sestrica nad zakletim bratcem, pa tudi srnica se joče in čipi tako otožno poleg nje na tleh. Slednjič pravi deklica: „Le tiho bodi, ljuba srnica, saj te ne bom nikdar zapustila.“ Sname si raz nogovic zlat trak ter ga jej priveže krog vratu, potem natrga bičja, iz kojega splete mehko vrvico. Na-njo priveže srnico ter jo pelje seboj vedno dalje po gojzdu, Ko dolgo časa že hodita, prideta do majhne hišice, deklica noter pogleda, in ker je prazna, si misli: „Tukaj lahko ostaneva in stanujeva.“ Srnici napravi iz listja in mahu mehko ležišče, in vsako jutro si gre izkat koreninic, jagod in orehov, za srnico pa donaša domov nežno travo, katero jej iz roke je, se veseli ter se krog nje skakaje igra. Ko je sestrica zvečer trudna ter odmoli, položi svojo glavico na srnin hrbet ter sladko zaspi. Samo če bi imela srnica človeško postavo, bilo bi to krasno življenje.

Nekaj časa traja, da sta tako sama sredi divjega gojzda. Zgodi se pa, da napravi enkrat kralj tiste

dežele velik lov v tem kraji. Začuje se trobenje na rogove, pasje lajanje, in veselo vpitje urnih lovcev skozi drevje, srnica to čuje ter bi bila tudi rada zraven. „Oj ljuba sestrica,“ jej pravi, „pusti me na lov, ne morem dalje tu strpeti,“ ter tako dolgo prosi, dokler jej ne dovoli. „Toda povrni se na večer gotovo,“ jo opominja, „pred divjimi lovci bom zaprla svoja vrata da te pa spoznam, potrkaj ter reci: „Sestrica moja, odpri mi; če tega ne rečeš, te tudi ne vpustim.“ Srnica odskaklja, je vesela in dobro jej v prostem zraku. Kralj in njegovi gostje zagledajo lepo živalico, udero se za njo, zasačiti pa je ne morejo, in ako že mislijo, da jim je gotova, skoči črez grmovje ter zgine. Ko se zmrači, hiti k hišici, potrka ter pravi: „Sestrica moja, odpri mi.“ Mala vratca se odpro, srnica poskoči v hišo ter se celo noč na mehkem ležišči odpočije. Drugo jutro prične se lov z nova, in ko zasliši srnica lovski rog ter veselo vpitje urnih lovcev, nima miru ter pravi: ,,Sestrica moja, odpri mi, jaz moram v zeleni gojzd.“ Sestrica mu odpre rekoč: „Zvečer moraš zopet domov priti ter dotične besede povedati.“ Ko kralj in njegovi lovci zagledajo lepo živalico z zlatim trakom, vsi za njo dirjajo, pa preurna in pregibčna jim je. To traja celi dan, slednjič pa jo obkolijo in eden izmed lovcev jo rani lahko na nogi, da mora šepaje proti domu odskakljati. Eden izmed preganjalcev se splazi za njo, čuje, kako zakliče: „Sestrica moja odpri mi,“ ter vidi, kako se jej vrata odpro in zopet zapro. Lovec si vse to dobro zapomni, gre h kralju ter mu pove, kaj je slišal in videl. Kralj pravi na to: „Jutri bo še enkrat lov.“

Sestrica pa se močno prestraši, ko zagleda, da je srnica ranjena. Opere jej rano, položi na-njo zdravilna zelišča ter pravi: „Pojdi na svoje ležišče, ljuba srnica, da se zopet pozdraviš.“ Rana pa je tako malenkostna, da je srnica drugo jutro več ne čuti. In

ko zasliši lovski hrum v gojzdu, pravi: „Tu ostati mi je nemogoče, jaz moram tudi zraven biti; saj vjeli me ne bodo tako hitro.“ Sestrica pa se joka rekoč: „Sedaj te bodo pa ubili, da bom sama in zapuščena ostala v gojzdu ; ne izpustim te ne!“ „Bodem pa umrla same žalosti,“ odgovori srnica, „ker če čujem lovski rog, mi je, kakor da moram biti zraven.“ Sestrici ne preostaja druzega, kakor da jej mora odpreti, srnica pa veselo in čilo odskaklja v gojzd. Ko jo kralj zagleda, ukaže: „Lovite jo celi dan, pa ne storite jej nič žalega.“ Ko se zmrači ter solnce že za goro počiva, pravi kralj lovcu: „Pojdi in pokaži mi gojzdno hišico.“ Ko stoji pred vrati, potrka ter zakliče: „Sestrica moja, odpri mi.“ Zdajci se vrata odpro in kralj vstopi, pred seboj pa zagleda deklico, ki je tako lepa, kakoršne še ni nikjer videl. Ta pa se prestraši, ko zapazi, da to ni srnica, ampak mož, ki ima zlato krono na glavi. Kralj jo prijazno pogleda, poda jej roko ter pravi: „Ali hočeš iti z menoj na moj grad ter postati moja žena?“ „O rada,“ odgovori deklica, „pa srnica mora tudi iti z menoj, te ne zapustim.“ Kralj jej obljubi: „Seveda da bo pri tebi ostala do tvoje smrti in nikdar jej ne bo ničesar majkalo.“ Mej tem priskaklja srnica, sestrica jo priveže na vrv iz bičja ter ž njo zapusti gojzdno hišico.

Kralj vzame lepo deklico na svojega konja ter prijaha ž njo na svoj grad, kjer se ženitovanje kaj krasno izvrši; nekdaj proganjana sirotica je sedaj kraljica in dolgo časa srečno skupaj žive; srnica pa je z vsem obilno preskrbljena in veselo skače po grajskem vrtu. Hudobna mačeha, zaradi katere sta morala otročiča svoj dom zapustiti, ne misli drugače, kakor da so deklico zveri raztrgale, dečka pa kot srno lovci ustrelili. Ko tedaj sliši, da sta tako srečna in da se jima tako dobro godi, oglasita se v njenem srcu nevošIjivost in zavist, ter vedno premišljuje, kako bi

mogla še oba v nesrečo spraviti. Njena prava hči, ki je enooka in grda ko noč, očita jej nepretegoma: „Ta sreča bi vendar meni najprvo pristala, da bi postala kraljica.“ „Le tiho bodi,“ potolaži jo starka, „ako pride pravi čas, bom že pokazala, kaj da znam.“ Ko dobi za nekaj časa kraljica lepega dečka ter je kralj ravno na lovu, spremeni se čarovnica v hišino, stopi v sobo, kjer leži kraljica, ter pravi „Pojdite, kopelj je gotova, to vam bo dobro delo in vas okrepčalo, le hitro, dokler se ne shladi.“ Njena hči je tudi hitro pripravljena, da zgrabite oslabelo kraljico, nesete v kopelj ter položite v vročo vodo: potem pa zaprete vrata ter odbežite. V kopeli ste namreč prej tak peklensk ogenj zapalile, da se mora kraljica kmalo zadušiti.

Ko se to zgodi, vzame starka svojo hčer, jo kraljevsko obleče ter položi na kraljičino mesto. Tudi jo spremeni popolnoma v pravo kraljico, samo manjkajočega očesa jej ne more dati. Da pa kralj tega ne zapazi, se mora na ono stran vleči, na kateri je brez očesa. Ko se na večer kralj iz lova povrne ter sliši, da se mu je sinek porodil, je srčno vesel ter hoče iti k postelji svoje žene gledat, kaj da počne. Starka pa hitro zakliče: „Bog obvaruj, razgrnite zagrinjala, kraljica še ne sme videti luči ter mora počivati.“ Kralj odstopi ter ne ve, da ne leži prava kraljica v postelji.

Ko bije pa ura polunoči, vidi otročja varuhinja, ki sedi poleg zibeljke ter edina še čuje, kako se vrata odpre ter prava kraljica vstopi. Ta vzame dete iz zibeljke v naročje ter mu da piti. Potem porablja blazine, položi nanje otroka ter ga z odejo pokrije. Pa tudi srnice ne pozabi, gre v kot ter jo gladi po hrbtu. Nato odide molče iz sobe, in varuhinja povprašuje drugi dan čuvaje, če so koga videli po noči, da je šel v grad, pa odgovore jej: „Ne, nikogar nismo videli.“ Tako prihaja vsako noč, pa nikdar ne spregovori niti

ene besede; varuhinja jo vedno vidi, ne pove pa tega nikomur.

Neko noč pa kraljica spregovori ter pravi:

„Oj dete, oj srna, le spijta sladko! Še dvapot bom prišla, in več me ne bo.“

Varuhinja molči, ko pa kraljica zgine, gre h kralju ter mu vse pove. Kralj pa vzdihne: „O Bog, kaj pomeni to? Jutri po noči bom sam pri otroku čuval.“ Zvečer gre v otročjo sobo, o polunoči pa se prikaže kraljica, ter zopet spregovori:

»Oj dete, oj srna, le spijta sladko! Še enpot bom prišla, in več me ne bo.«

Potem preskrbi otroka, kakor je to navadno storila, ter zgine. Kralj se je ne upa ogovoriti, pa drugo noč zopet čuva. Kraljica tudi sedaj spregovori:

»Oj dete, oj srna, le spijta sladko! Še ta pot sem prišla, zdaj več me ne bo.«

Kralj se ne more več vzdrževati, skoči k njej ter pravi: „Ni kdo drug ko ti si moja žena.“ Ta mu odgovori: „Da, tvoja ljuba žena sem.“ V tem trenutku zadobi tudi po milosti božji zopet življenje, ter je čila, rudeča in zdrava. Potem pove kralju, kako ste hudobno ž njo ravnale zlobna čarovnica in njena hči. Kralj ukaže obe peljati pred sodnijo, kjer ju obsodijo. Hčer postavijo v gojzd, da jo zveri raztrgajo, čarovnico pa vržejo v ogenj, da mora žalostno zgoreti. Ko jo ogenj spremeni v pepel, dobi tudi srnica zopet svojo človeško postavo; bratec in sestrica pa od sedaj živita srečno do svoje smrti.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram