Zvesti Ivan - Pravljica bratov Grimm

Enkrat je bil star kralj, ki je zbolel ter si mislil: „To bo pač smrtna postelja, na koji ležim.“ Tedaj je ukazal: „Pustite zvestega Ivana k meni.“ Zvesti Ivan pa je bil njegov najljubši služabnik ter se je tako imenoval, ker mu je bil vse življenje zelo zvest. Ko pride ta k postelji, pravi mu kralj: „Prezvesti mi Ivan, čutim, da se mi bliža konec, in tu me ne tare nobena druga skrb, kakor zaradi mojega sina: mlad je še, da si ne more vedno sam svetovati, in ako mi ne obljubiš, da ga boš o vsem poučeval, kar mu je treba znati, ne morem svojih trudnih oči v miru zatisniti.“ Zvesti Ivan mu odgovori : „Ne bom ga zapustil in zvesto mu bodem služil, ko bi moral to tudi s svojim življenjem poplačati.“ Stari kralj pravi : „Sedaj bom umrl potolažen in v miru.“ Potem pa nadaljuje: Po moji smrti razkaži mu ves grad, vse čumnate, dvorane in brane ter zaklade, ki v njih leže: nikar pa mu ne pokaži zadnje sobe na dolgem prehodu, kjer je podoba kraljičine od zlate strehe skrita. Ako jo zagleda, padel bo nezavesten na tla in zašel bo zaradi nje v velike nevarnosti ; tega ga obvaruj." In ko zvesti Ivan staremu kralju še enkrat v znak trdne obljube svojo roko podá, potihne ta, položi svojo glavo na blazino ter umrje.

Ko pokopljejo starega kralja, pripoveduje zvesti Ivan mlademu kralju, kaj je njegovemu očetu na

smrtni postelji obljubil, rekoč: „To hočem tudi spolnovati, zvesto ti bodem služil, kakor njemu, ko bi moral to tudi s svojim življenjem poplačati.“ Žalovanje po ranjkem mine, in zvesti Ivan pravi svojemu novemu gospodarju: „Čas je, da vidiš svojo dediščino: pokazal ti bodem tvoj očetovski grad.“ Vodi ga povsod okrog, gori in doli, razkazuje mu vsa bogastva in krasne dvorane: samo one sobe mu ne odpre, v kateri je nevarna slika. Ta podoba je tako postavljena, da kdor vrata odpre, naravnost njo zagleda, ter je tako krasno izdelana, da vsakdo misli, ta je živa in ni ga lepšega in ljubkejšega na vsem svetu. Mladi kralj pač zapazi, da zvesti Ivan vedno mimo teh vrat hiti, zaradi tega pravi: „Zakaj mi teh ne odpreš?“ „Nekaj je notri,“ odgovarja mu, „da se boš preveč ustrašil.“ Toda kralj ga zavrne: „Ves grad sem videl in vedeti hočem tudi, kaj da je notri,“ ter hoče siloma vrata odpreti. Ivan ga zadržuje rekoč: „Obljubil sem tvojemu očetu ob njegovi smrti, da ne boš nikdar zagledal tega, kar je tu notri; kajti v veliko nesrečo bi ti bilo.“ Kralj pa tarna: „Oj, konec me bo, noter ne pridem: noč in dan ne bom imel miru, dokler te skrivnosti z lastnimi očmi ne vidim. Ne ganem se z mesta, dokler mi ne odpreš.“

Zvesti Ivan sprevidi, da ni pomoči ter težkega srca in zdihovaje poišče ključ iz velicega grumšelja. Ko odpre vrata, vstopi prvi, češ, kralj naj pred njim ne zagleda slike: kaj pa mu to pomaga? Kralj se postavi na prste ter mu pogleda črez ramo. Ko zagleda devičinino sliko, ki se tako krasno v zlatu in drazih kamenih blisketa, pade nezavesten ob tla. Zvesti Ivan ga pobere ter nese na posteljo misleč si: „Nesreča je tu, ljubi Bog, kaj bo iz tega ?“ Potem ga krepča z vinom, da se zopet zave. Prva beseda, katero spregovori, je: „Oh, kdo je ta lepa slika?“ „To je kraljičina od zlate strehe,“ odgovori mu zvesti

Ivan. Kralj nadaljuje: „Kako da po njej hrepenim, ne moglo bi povedati vse listje na svetu, ko bi tudi vsak listič imel svoj jezik: življenje svoje hočem tvegati, da si jo priborim. Ti si moj zvesti Ivan, ti mi moraš pri tem pomagati.“

Zvesti služabnik dolgo premišljuje, kako to pričeti, ker težko je, kraljičino tudi samo od obličja do obličja zazreti. Slednjič si izmisli pripomoček ter pravi kralju: „Vse, kar je krog nje, je iz zlata: mize, stoli, sklede, kupice, lončki in sploh vse pohištvo: v tvojem zakladu je pet sodov zlata: ukaži zlatarjem celega kraljestva, da narede iz enega soda zlata različne posode in priprave, čudovite ptice in redke živali, to ji bo povšeč. Potem se bodemo tja peljali ter svojo srečo poskusili.“ Kralj skliče vse zlatarje: noč in dan morajo delati, dokler niso s svojimi krasnimi izdelki gotovi. Zdaj ukaže zvesti Ivan vse to na ladijo znositi, preobleče se za trgovca, tudi kralj mora to storiti, da bi ju nikdo ne spoznal. Potem se peljeta po morji tako dolgo, da prideta do mesta, v katerem stanuje kraljičina od zlate strehe.

Zvesti Ivan pravi kralju, da naj na ladiji ostane ter ga pričakuje. „Mogoče, da pripeljem s seboj kraljičino, tedaj skrbite, da bo vse v redu, razpostavite zlate posode in ozaljšajte vso ladijo.“ Nabere si v svoj predpasnik različnih zlatnin, izstopi na suho ter odrine naravnost h kraljevemu gradu. Ko pride na grajski dvor, stoji pri vodnjaku lepa deklica, ki ima v roki dva zlata vrča ter ž njima vodo zajema. Ko hoče zlatobliščečo se vodo odnesti, zagleda tujega moža ter ga vpraša, kaj hoče in kdo je. Ta jej odgovori: „Trgovec sem“ ter razpne svoj predpasnik. Deklica pa zakliče: „Oj, kako lepa zlatnina je to!“ postavi vrča na tla ter si jo ogleduje. „To mora kraljičina videti, ki ima zlatnino tako rada, da bo vse od vas kupila.“ Prime ga za roko ter ga pelje v grad ker deklica je

kraljičinina hišna. Ko kraljeva hči zagleda blago, se raduje ter pravi: „Vse bom od tebe kupila, ker je tako krasno izdelano.“ Zvesti Ivan pa odgovori: „Jaz sem samo služabnik bogatega trgovca: kar imam tu, ni nič proti temu, kar ima moj gospod na ladiji, in to je najumetnejše in najokusnejše, kar se je kedaj iz zlata napravilo.“ Kraljičina zahteva, da naj prineso zlatnino v grad, pa zvesti Ivan pravi: „Blaga je toliko, da bi potrebovali več dni za to, in vsa vaša hiša nima toliko prostora, da bi mogli vse razpostaviti.“ Sedaj je njena radovednost še večja, in slednjič pravi : „Pelji me na ladijo, sama hočem tja iti, da si tvojega gospoda zaklade ogledam.

Tedaj jo pelje zvesti Ivan na ladijo in je ves vesel, kralj pa, ko jo zagleda, sprevidi, da je še veliko lepša od slike, in boji se, da bi mu srce ne počilo. Ko stopi kraljeva kupovalka na ladijo, pelje jo kralj v notranje prostore; zvesti Ivan pa ostane pri kermarji ter ukaže, naj ladija odpluje. „Razobesite vsa jadra, da bo letela ko ptica v zraku.“ Kralj jej razkazuje posode, vsako posebej, sklede, kupice, lončke, ptiče, divjačino in čudovite živali. Mnogo ur poteče mej pregledovanjem, in kraljičina v svojem veselji ne zapazi, da se ladija premika. Slednjič se zahvali trgovcu ter hoče domov; ko stopi na ladijino površje, zapazi, da je daleč od suhe zemlje sredi širocega morja. „Oj,“ zavpije, ,,goljufana sem, odpeljana in v rokah brezvestnega trgovca; o da bi raj še umrla! Kralj pa jo prime za roko ter jo tolaži, rekoč: „Nisem trgovec, ampak kralj, in nič nižjega rodu od tebe; da sem te pa z zvijačo odpeljal, ti znači, kako sem po tebi hrepenel; ko sem prvipot tvojo sliko zagledal, padel sem nezavesten na tla.“ To kraljičino pomiri in lahkega srca privoli, da bo njegova žena.

Zgodi se pa, da ko med potjo necega dne zvesti Ivan spredaj na ladiji sedi ter si za kratek čas gode, zagleda v zraku nad sabo plavajoče tri krokarje.

Preneha z godbo ter posluša, kaj se med sabo razgovarjajo, kar dobro razume. Prvi pravi: „Glej, tu pelje kraljičino od zlate strehe domov.“ Drugi zakroka „Nima je še“. Tretji ga pa zavrne: „Saj jo ima na ladiji.“ Prvi zopet pravi: „Kaj mu to pomaga! Ako bodejo na suho izstopili, pridirjal mu bo nasproti lisast konj; zajahati ga bo hotel, pa ako to stori, ne bo več videl svoje neveste.“ Drugi praša: „Ali ni nobene rešitve?“ „O pač, ako kdo drug hitro nanj poskoči, puško zgrabi, ki bo za uzdo tičala, ter ž njo konja ustreli. Pa kdo ve to! in kdor ve in mu pove, ta bo okamenel od prstov na nogi do kolen.“ Tu nadaljuje drugi: „Jaz še več vem: Ako bo tudi konj usmrten, kralj vendar svoje neveste ne bo imel. Ko bodo prišli skupaj v grad, ležala bo v skledi svatovska obleka, in vsakdo bo mislil, da je iz zlata in srebra tkana; ni pa nič druzega ko žveplo in smola; ako jo obleče, zažgala ga bo do kosti in mozga.“ Tretji vpraša : „Ali ni nobene rešitve?“ „O pač,“ odgovori mu drugi, „ako kdo z rokovicami zgrabi obleko ter jo sežge, je kralj rešen. Pa kaj to pomaga, če kdo ve in mu pove okamenel bode na polovici telesa kolen do srca.“ Tretji pravi: „Jaz pa še več vem. Če se bo tudi svatovska obleka sežgala, vendar še nima kralj svoje neveste: ko se bo po poroki ples začel ter bo mlada kraljica plesala, obledela bo naenkrat in se kakor mrtva zgrudila na tla: če jo kdo tedaj ne bo hitro vzdignil ter jej iz desne strani tri kaplje krvi izsesal ter zopet izplunil, umrla bo. Ako pa kdo to ve in mu pove, okamenel bo od nog do glave.“ Ko se krokarji tako pomenijo, zopet odfrče, zvesti Ivan pa jih je dobro razumel in od takrat je bil tih in žalosten; ker, če svojemu gospodu tega ne pove, se bo ta ponesrečil; če mu pa izda, mora svoje življenje žrtovati. Slednjič pa sam pri sebi pravi: „Rešil bom svojega gospoda, ako sam pri tem poginem.“

Ko izstopijo na suho, zgodi se, kakor so krokarji prorokovali: naenkrat pridirja krasen lisec. „Kakor navlašč,“ vsklikne kralj, „naj me pa ta ponese v grad,“ ter ga hoče zasesti, pa zvesti Ivan je hitrejši od njega, skoči na konja, zgrabi puško, ki mu tiči za uzdo, ter ga ustreli. Tu začno ostali služabniki mrmrati, ki same zavisti zvestega Ivana črtijo: „Sramota, tako lepega konja streljati, ki je imel ponesti kralja v grad.“ Kralj pa pravi: „Molčite in pustite mojega zvestega Ivana v miru, kdo ve, zakaj je bilo to dobro!“ Potem gredo v grad, in tu leži v skledi svatovska obleka, ravno taka, kakor bi bila iz srebra in zlata tkana. Kralj hoče jo hitro v roke vzeti, pa zvesti Ivan ga odpahne, zgrabi z rokovicami haljino, nese jo k ognju ter jo sežge. Drugi služabniki zopet zagodrnjajo, češ, sedaj je celo kraljevo svatovsko obleko sežgal. Kralj pa jih zavrne: „Mirujte, to je moj zvesti Ivan, in kdo ve, čemu je to dobro!“ Potem pa praznujejo svatovščino: ples se prične, kraljica tudi stopi med plesalce zvesti Ivan vestno opazuje in naenkrat vidi kako obledi in se kakor mrtva na tla zgrudi. Hitro priskoči, vzdigne jo, nese v njeno sobo položi jo na tla, poklekne, ter ji iz desne strani izsrka tri kaplje krvi, potem pa jih izpljune. Brž se kraljica zave in odpočije, mladi kralj pa, ki je vse to gledal, ne ve, zakaj je to storil, razjezi se ter ukaže: „Vrzite ga v ječo.“ Drugo jutro ga obsodijo zvestega Ivana ter ga peljejo na morišče, in ko stoji pod vislicami, spregovori: „Vsakdo, ki mora umreti sme še pred svojo smrtjo govoriti ali je tudi meni to

dozvoljeno?“ Kralj mu {odgovi} odgovori: „Dovoljujem ti.“ Tedaj prične zvesti Ivan: „Po krivici sem obsojen in bil sem vedno zvest,“ potem pa pripoveduje, kako je na morji čul pogovor treh krokarjev, in da je vse to moral storiti, da je rešil svojega gospoda. Zdaj zakliče kralj: „O najzvestejši moj Ivan, milost! milost! peljite ga semkaj.“

Zvesti Ivan pa se zvrne ter obleži na tleh — okamenel je.

Zaradi tega kralj in kraljica močno žalujeta, in kralj pravi: „O kako slabo sem toliko zvestobo poplačal!“ ter ukaže okamenelega služabnika pobrati, v grad prenesti ter v svoji spalnici poleg postelje postaviti. In kadar ga zagleda, zjoče se ter zdihuje: „O da bi te mogel oživeti, najzvestejši moj Ivan!“ Nekaj časa potem dobi kraljica dvojčeke, dva sinčeka, ki v veliko in edino veselje svojih starišev krepko rasteta. Enkrat, ko kraljica v cerkvi moli in sta otroka pri svojem očetu ter se igrata, pogleda ta zopet ves žalosten kamneno soho poleg svoje postelje ter vzdihne: „O, da bi te mogel zopet oživeti, zvesti moj Ivan!“ Tu začne kamen govoriti: „Lahko me zopet oživiš, če najdražje svoje daruješ.“ Kralj vsklikne: „Vse, kar imam na svetu, hočem za-te žrtovati.“ Kamen nadaljuje: „Če svojeročno svojima otrokoma glavi odsekaš ter me z njiju krvjo namažeš, zadobim zopet življenje. " Kralj se prestraši kako naj svoja ljuba otročiča umori! Pa premisli se, da je Ivan zaradi prevelike zvestobe do njega svoje življenje zgubil, ojači se, ter z lastno roko obglavi svoja otročiča. Potem pomaže z njiju krvjo Ivana, in zdajci stoji ta pred njim črvrst in zdrav. Kralju pa reče: „Tvoja zvestoba naj se ti poplača, zgrabi otročji glavi ju pritisne k truploma in namaže rani s krvjo: naenkrat sta oba zdrava ter se naprej igrata, kakor da se ni nič zgodilo. Kako je kralj zdaj vesel! Ko vidi, da se kraljica vrača domov, poskrije zvestega Ivana in dvojčeka v veliko omaro. Ko vstopi, praša jo: „Ali si molila v cerkvi?“ „Seveda,“ odgovori mu, ,,pa neprestano sem mislila na zvestega Ivana, ki se je zaradi nas tako ponesrečil. " Nato pa ji pravi : „Lahko ga rešiva, a darovati mu morava svoje najljubše, svoja dvojčeka.“ Kraljica obledi, v srcu se prestraši, vendar pravi: ,,Dolžna sva mu to

zaradi njegove velike zvestobe." Kralj je vesel teh besedi, da je žena njegova istih misli, kakeršnih je bil on sam, gre in odpre omaro, ter jej pripelje zvestega Ivana in oba otroka, rekoč ,,Hvala Bogu! rešen je, in tudi svoja dvojčka imam zopet potem jej pripoveduje, kako se je vse zgodilo. In srečno živijo vsi do svoje smrti.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo