Janezek in Jerica - Pravljica bratov Grimm

Pred velikim gojzdom je bival ubog drvar s svojo ženo in dvema otrokoma; dečku je bilo ime Janezek, deklici pa Jerica. Malo so imeli jesti, in ko je prišla draginja v deželo, si tudi vsakdanjega kruha ni mogel več prislužiti. Zvečer se vleže v posteljo, začne premišljevati svojo bedo, globoko vzdihne ter pravi svoji ženi: „Kaj bo iz nas ? Svojih ubozih otrok ne bodeva mogla preskrbovati, ko še sama nimava kaj v usta djati !“ „Veš kaj, mož,“ pravi žena, „jutri zjutraj na vse zgodaj vzemiva otroka seboj v gojzd, zakuriva ogenj v najtemnejši goščavi ter ju pustiva sama; ne bota več našla domov in znebila se bova nadležnikov.“ „Ne, žena,“ odgovori mož, „tega pa ne storim, kako naj svoja ljuba otroka pustim sama v gojzdu, da jih bodo potem zveri hitro zasačile in raztrgale.“ „O ti norec,“ pravi žena, „potem moramo pa vsi štirje gladu umreti; kar vstani in pojdi grobove za nas kopati,“ in ne miruje prej, dokler v to ne privoli. „Uboga otroka se mi pa vendar smilita,“ pravi mož.

Otroka pa tudi ne moreta lakote spati in slišita, kaj da mačeha očetu pravi. Jerica se britko joče, rekoč: „Sedaj naju je pa konec.“ „Le tiho bodi, Jerica,“ tolaži jo Janezek, „ne tarnaj mi toliko, jaz bom že pomagal.“ Ko oče in mačeha zaspita, vstane, se obleče, odpre tiho vrata ter se skrivaj splazi na prosto.

Tukaj luna jasno sveti, in beli kremenčki, ki leže pred hišo, se svetijo kakor sami srebrniki. Janezek se pripogne ter si jih toliko v žep nabaše, kar jih more le vanj spraviti. Potem gre nazaj v hišo ter pravi Jerici: „Le potolažena zaspi, Bog naju ne bo zapustil.“ Rekši se tudi sam vleže v posteljo.

Ko napoči dan, predno je še solnce izšlo, pride mačeha otroka klicat: „Vstanita, lenobeža, da gremo v gojzd drva nabirat.“ Potem da vsakemu košček kruha, rekoč: „To je za kosilo, ne jejta pred opoldanom, ker danes ne dobita nič več.“ Jerica spravi kruh pod predpasnik, ker ima Janezek kamenčke v žepu. Potem se odpravijo skupaj na pot. Ko nekaj časa hodijo, postoji deček ter se ozre na hišico, in to velikrat ponavlja. Oče pravi: „Kaj postajaš, Janezek, pazi se, da se ne zgubiš.“ „Oh oče,“ odgovori Janezek, „po svoji beli mačici se oziram, ki sedi na strehi ter se hoče od mene posloviti.“ Mačeha se huduje: „Tepec, to ni mačka, to je zjutranje solnce, ki dimnik obseva.“ Janezek pa se ne ozira po mačici, marveč le stresa po tleh bele kremenčke.

Prišedši sredi gojzda spregovori oče: „Sedaj naberita suhljadi, otroka, da zapalim ogenj, ker mrzlo je.“ Janezek in Jerica storita, kakor se jima je ukazalo. Ko se plamen visoko dviguje, pravi mačeha: „Sedaj se k ognju vlezita in se odpočijta; midva greva drva sekat, in ko bova {go ova} gotova, bodeva zopet po vaju prišla.“

Janezek in Jerica se vsedeta k ognji, in ko pride opoldanska ura, snesta svoj kruh. In ker slišita, kako sekira po deblih vdarja mislita , da je oče v bližini. To pa ni sekira, ampak le velika veja, katero je oče na suho drevo privezal in kojo veter sem ter tje guglje, da se ob deblo zadeva. Ko že dolgo tako sedita , postaneta trudna ter zaspita. Slednjič se zbudita, pa črna noč ju obdaja.

Jerica se začne jokati: „Kako naj sedaj prideva iz temnega gojzda?“ Janezek pa jo tolaži: „Le čakaj, da luna zasije, potem bova že našla pravo pot.“ Ko se bleda polna luna skozi drevje posveti, prime deček svojo sestrico za roko ter jó pelje domov, ker kremenčki se svetijo kakor novi sreberniki ter jim kažejo pot. Celo noč hodita in proti dnevu prideta do očetove hiše. Potrkata na vrata in ko žena odpre, vidi, da sta to Janezek in Jerico, ter pravi: „Hudobna otroka, kaj sta tako dolgo v gojzdu spala, mislila sva, da nočete več domov priti.“ Oče pa se razveseli, ker vest ga je pekla, da ju je sama v gojzdu pustil.

Ne dolgo potem potrka na vrata zopet skrb in lakota, in otroka slišita, kako pravi mačeha v postelji očetu: „Zopet smo vse pojedli, kar smo imeli, še pol hleba imamo, potem pa je vsega konec. Otroka morata od hiše, peljati ju morava globokeje v gojzd, da ne bodeta več domov našla, sicer je ni rešitve za naju.“ Mož noče v to privoliti, rekoč : „Pač je bolje, da zadnji grižljej z otroci deliš.“ Žena pa ne sluša njegovih besedi, ga ošteva in mu vso nadlogo očita. Ker pa je že prvipot nelepo z otroci ravnal, mora tudi sedaj zlobni mačehi odjenjati.

Otroka pa še bdita in vse slišita. Ko stariša spita, vstane Janezek ter hoče zopet iti kremenov nabrat, kakor prvipot, pa mačeha je hišna vrata zaprla in Janezek jih ne more odpreti. Vendar tolaži svojo sestrico: „Ne jokaj, Jerica, in mirno spavaj, ljubi Bog nama bo že pomagal,“

Zjutraj zgodaj pride žena ter skliče otroka iz postelje. Tudi sedaj dobita vsak svoj košček kruha, pa ta pot ga je še manj. Na poti v gojzd zdrobi Janezek svoj kruh v žepu in od časa do časa vrže nekoliko drobtinic na tla. „Kaj postajaš vedno, Janezek,“ pravi oče, „pojdi brzo za nami.“ „Oziram se po svojem golobčeku na strehi, ki se hoče od mene posloviti,“

odgovori deček. „Tepec,“ zarohni mačeha nad njim, „to ni tvoj golobček, to je jutranje solnce, ki dimnik obseva.“ Janezek pa s časoma vse drobtinice po tleh razmeče.

Žena pelje otroka še globokeje v gojzd, kjer še v svojem življenji nista nikdar bila. Zopet prižge veliko gromado in mačeha pravi: ,,Obsedita, otroka, in če postaneta trudna, lahko malo zaspita; midva greva v gojzd drva sekat, in kadar bodeva gotova, prišla bova po vaju.“ Ko pride opoldan, deli Jerica svoj kruhek z Janezkom, ker je ta svoj kos po poti razdrobil; potem pa zaspita, in ko razprostre noč svoja črna krila, ne pride nikdo k otrokoma. Pozno se zbudita in Janezek tolaži svojo sestrico: ,,Le počakaj, da luna zasije, potem bova videla drobtinice, katere sem potresal in našla bova pravo pot.“ Ko luna posveti, iščeta drobtinice , pa nobene ne najdeta, kajti mnogoštevilni ptički , ki po gojzdu in polji letajo, so jih pojedli. Janezek pravi: „Nič se ne boj, bova že našla pot“, pa ne najdeta je. Celo noč hodita, in drugi dan tudi od zore do mraka, toda iz gojzda ne prideta in grozno sta lačna, ker druzega nimata jesti, kakor nekoliko jagod, ki v gojzdu rastejo. In ker sta tako trudna, da ju nočejo noge več nositi, se uležeta pod drevo ter zaspita.

Tretje jutro je že, odkar sta zapustila očetovo hišo. Zopet hodita naprej, pa vedno globokeje v gojzd, in ne manjka dosti, da ne onemoreta. Opoldan zagledata lepega belega ptička, ki na vejici sedi in tako krasno poje, da obstojita in poslušata. Potem odfrči na bližnjo vejico, otroka mu sledita, in to se tako dolgo ponavlja, da prideta do majhne hišice, na koje streho se ptiček vsede, in ko prav blizo prideta, vidita, da je hišica iz samega kruha in s pogačami pokrita, okna pa da so iz čistega sladkorja. „Oho, to bo pa

dobra južina," pravi Janezek. „Jaz bom pokusil kos strehe, ti pa si odlomi malo okna, to je sladko.“ Janezek odlomi nekoliko strehe, Jerica pa gre k oknu ter začne po njem praskati. Zdajci zakliče tenek glas iz sobice: „Kdo praska po oknu, kdo je zunaj ?“ Otroka odgovorita:

„Vetrič pihlja, Otrok iz neba,“

ter mirno naprej jesta, ker lačna sta zelo. Janezek hudo poškoduje streho, Jerica pa si ulomi celo ploščo iz okna, s katero se usede ter si jo privošči. Naenkrat se vrata odpro in prikaže se stara kruljeva žena. Otroka se silno vstrašita, da jima vse iz rok pade. Starka pa kima z glavo, rekoč: „Oj, ljuba otročiča, kdo vaju je semkaj pripeljal? Le noter pojdita in pri meni ostanita, tukaj se vama bo dobro godilo.“ Prime ju za roko ter pelje v hišo. In dobra večerja ju že čaka na mizi, mleko, potica, jabolka in orehi. Potem se vležeta Janezek in Jerica v dve belo postlani posteljici, in oba mislita, da sta v nebesih.

Starka pa se je tako prijazno delala, ker to je hudobna čarovnica, ki otroke lovi, in postavila je hišico iz kruha le zaradi tega, da ju je semkaj zvabila. Kadar je dobila v pest kacega otroka, hitro ga je umorila, skuhala in pojedla, in to je bil njeni največji praznik. Ko sta se Janezek in Jerica hišici približavala, smejala se je zlobno in zaničljivo vskliknila :

„Ta dva mi ne bodeta ušla,“ — Zjutraj zgodaj, predno se otroka še zbudita, vstane že babura, ju gre gledat, in ko zapazi, da imata rudeča lica in mirno spita, zamrmra: „To bo dobra pečenka.“ Potem zgrabi Janezka s svojima suhima rokama ter ga nese v majhen hlev. Naj vpije, kolikor hoče, nič mu ne pomaga: brez usmiljenja se vrata za njim zapro. Zdaj gre k Jerici, jo zbudi ter kriči: ,,Hitro vstani, lenoba, da boš šla po vodo in svojemu bratu kaj dobrega skuhala! Kaj se oziraš ? Janezek sedi

v hlevu ter se mora zrediti, in če bo enkrat debel, ga bom pojedla.“ Tu se začne Jerica britko jokati, pa vse je zastonj, storiti mora, kakor jej hudobna čarovnica ukazuje.

Ubozemu Janezku se od sedaj naprej najboljša jedila kuhajo, Jerica pa dobiva same rakove lupine. Vsako jutro prilomasti starka k hlevu ter zakliče: „Janezek, pomoli prst skozi špranjo, da potipam, če boš kmalo zrejen.“ Janezek pomoli koščico in starka, ki slabo vidi, misli, da je to Janezkov prst ter se čudi, da je vedno in vedno tako suh. Ko tako štirje tedni preteko, ter se Janezkov prst še vedno noče zdebeliti, postane starka huda ter noče več čakati. „Hej. Jerica,“ zakliče, „nanosi vode in brzo: naj bo Janezek suh ali debel, jutri ga bom zaklala in skuhala .“ Oj, kako tarna uboga sestrica, ko mora vodo nositi, in kako jej teko po licih britke solzice! „Ljubi Bog, pomagaj nama vendar“, zakliče v svoji britkosti, „mari bi naju bile v gozdu zveri raztrgale, bi bila vsaj skupaj umrla!“ „Kremži se, kolikor ti je drago,“ pravi starka, „to ti vse nič ne pomaga.“

Zjutraj zgodaj mora Jerica v kuhinjo iti, obesiti kotel z vodo ter ogenj nažgati: „Najprvo bom pekla,“ pravi čarovnica, „peč je že razgreta in testo je tudi že gotovo.“ Rekši suje Jerico pred peč, iz katere švigajo plameni. „Zlezi noter,“ pravi starka, „in poglej, če je dobro zakurjeno, da bom potem kruh vmesila.“ Če bi bila Jerica notri, zaprla bi peč, da bi se spekla in bi jo potem tudi snedla. Deklica pa zapazi, kaj da namerava, ter pravi: „Kako naj pa storim, da bom prišla noter?“ „Neumna goska ti,“ zarenči nad njo, „luknja je dosti velika, da bi lahko jaz sama vanjo zlezla,“ prišepa zraven ter vtakne glavo v peč. Zdaj jo Jerica močno sune, da se s celoma v peč zvrne, ter zapre železna vrata. Hu! kako čarovnica tali, kar

groza preletava človeka! Jerica pa teče proč in brezbožna hudobnica mora žalostno zgoreti.

Jerica hiti naravnost k Janezku, odpre hlev ter zakliče: „Rešena sva. hudobna čarovnica je mrtva!“ Janezek skoči na prosto, kakor ptiček iz kletke, kadar se mu vrata odpro. Kako se radujeta, kako poskakujeta in se objemata! In ker se jima ni ničesar več bati, gresta v hišico, kjer stoji polno zabojev, v njih pa so biseri in dragoceni kameni. „Ti so še boljši, kakor kremeni,“ pravi Janezek ter si jih vse žepe napolni, kar jih le more spraviti, in Jerica pravi: „Jaz hočem tudi kaj domu prinesti,“ ter si jih natlači v predpasnik. „Zdaj pa le od tod,“ pravi Janezek, „da prideva iz zakletega gojzda.“ Ko hodita nekaj ur, prideta do velike vode. „Tu črez pa ne moreva,“ spregovori Janezek, „ne vidim niti mostu, niti brvi.“ „Tudi ni nobenega čolnička, “ pravi Jerica, „samo bela racka plava, če to poprosim, prepeljala naju bo na ono stran.“ Glasno zakliče:

„Račica, oj racka bela, Kaj dolgo sva že tu sedela; Prenesi naju črez vodo, Storiti to ti ni težko.“

Racka priplava, Janezek se jej vsede na hrbet, ter pravi sestrici, naj k njemu prisede. „Ne,“ odgovori Jerica, „prenevarno bi bilo, po vrsti naju naj prenese.“ Dobra živalica to tudi stori, in ko sta na drugi strani ter nekaj časa hodita, postaja jima gojzd vedno bolj znan in slednjič zagledata od daleč očetovo hišo. Tu se spustita v dir, planeta v sobo ter se okleneta očeta okolo vratu. Mož ni imel več mirne ure, odkar je otroka v gojzdu pustil, mačeha pa je umrla. Jerica razgrne svoj predpasnik, da se biseri in dragoceni kameni kakor solnce zablisketajo, Janezek pa jih veliko iz žepov pest za pestjo izmeče. Zdaj je vseh skrbi

in lakote konec in v samem veselji žive srečno do svoje smrti. Ako to pravljico čitaš in pri tem ne zaspiš, vloviti si smeš v plačilo koj miš, ki tam-le v kotu škrablja, potem pa si daj iz njene kožice napraviti veliko kučmo, ki te bo sedem hudih zim grela.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo