Milanček, Milenka in Čarovnica - Pravljica bratov Grimm

Milanček, Milenka

in čarovnica Živel je gozdar, ki je imel v bližini mo-

počnega ozda prijazno hišico in v njej zalo rko Milenko.

Nekega dne se je podal gozdar na lov. Sre- di samotne goščave je zaslišal droben, tožeč človeški glas, podoben klicu otroka. ki je za- blodil. Gozdar je šel za klicem in zagledal med rogovilami visokega drevesa nebogljenega

»Čudo božje,« se je zavzel gozdar, »kako pa je splezal ta črviček na drevo?< Ugibal je to in ono, in naposled iztuhtal, da se je bilo najbrž zgodilo tako: Neznana mati je šla z otro- kom v naročju skozi gozd, sedla utrujena pod drevo in zaspala, Tedaj je priletel odnekod jastreb, vzel speči materi otroka iz naročja in ga položil na drevo. »Tako je moralo biti, pa nič drugače!c je iz svoje zamišljenosti zamr- mral gozdar.

'je na drevo, rešil otroka iz nepri- jetne zanke in si dejal: »Odnesel ga bom do- mov jin skrbel zanj kakor za rodnega sina. Ho- jej, ali bo Milenka vesela novega bratca!<

Najdenčku tA dal ime Milanček in ga vzga- jal skupaj s rko Milenko. Otroka sta se imeja tako rada, ja, tako rada, da sta vedno mia a tičala in bi eden brez drugega ne mogla tivetH,

Gozdar je imel v svoji hiši tudi staro, ne- znansko grdo kuharico, Ta kuharica je nekega večera vzela dva velika vrča in šla z njima po vodo v, —, No, prava reč — boste otrogi, ki to pravljico čitate, dejali — prava reč, če je šla po vodo! Ali je to kaj čudnegu in nenavadnega?

Res: nič ega in nenavadnega ni lo, dragi moji — a čudno in nenavadno je, du je stara kuharica šla tistega večera najmanj de- setkrat k vodnjaku vode iskat!

Milenka je to videla, se začudila in po- barala:

Ja, Marjana, zakaj boste pa potrebovali toliko vode?<

»Povem ti, če mi obljubiš, da ne boš tega nikomur izblebetala.«

»Ja, Marjana, veste da ne bom, saj nisem nobena čenča,« je modro dejala Milenka.

>Poslušaj torej! Jutri zjutraj, ko bo očka gozdar odšel v gozd na lov, bom zakurila velik

in ko bo voda v kotlu zavrela, bom vrgla vanjo Milančka in si ga skuhala za zajtrk,

»ja, Marjana, ali ste znoreli, kali?« je pre- strašeno zajecljala Milenka.

»Kaj bi znorela!« se je odurno zarežala ba- bura in grozeče pomigala s prstom: >Torej molči!<

Naslednjega dne je gozdar res navsezgodaj nišel v šumo na lov. Milanček in Milenka sta bila tedaj še v postelji.

Pa je dejala Milenka: |

»Milanček, če ti mene ne boš zapustil, tudi jaz tebe ne bom.« vez

»Nikdar in nikoli!« se je sveto zaobljubil Milanček.

In mu je Milenka s skrivnostno šepelajo- čim glasom razkrila, kaj namerava z njim stara kuharica Marjana. »Kar brž vstaniva in pobeg- nica!c je h koncu pristavila. — —

Kuharica Marjana je medtem v kuhinji grela vodo. Ko je voda zavrela, se je starka po prstih splazila v spalno sobo, da bi Milančka zgrabila in v kotel vrgla. Ko je pa videla, da sta postelji prazni, se je grozno prestrašila:

»Hu, kaj naj rečem gozdarju, ko pride domov in vidi, da k ni nikjer? Jemnasta. jemnasta!c

Stekla je kolikor so jo nesle stare koščene noge v hlev in ukazala trem hlapeem, naj po- hite za ubežnikoma in ju privedejo nazaj.

Milanček in Milenka sta baš počivala pod košatim z Ai ko sta zagledala svoje pre- ganjalce v daljavi. In je Milenka ljubeče polo- žila desnico okoli Milančkovega vratu, mu pre srčno pogladala v oči in dejala:

»Milanšek, če ti mene ne boš zapustil, tudi jaz tebe ne bbm.<

Nikdar in nikoli! Milanček.

»Veš kaj?< se je domislila Milenka. >Spre- meni se v cvetlično steblo, jaz se bom pa spre- menila v rožico na njem!«

Ko so hlapci upehani pridirjali do hrasta in videli, da sta otroka izginila brez sledu, ko da bi se bila v zemljo pogreznila, so široko za- zijali in se praznih rok čemerno vrnili domov. Povedali so kuharici, da niso videli drugega ko evetlično steblo z drobno rožo na vrhu.

Starka se je neznansko razsrdila in zaroh- nela nad njimi:

»Butci butasti, zakaj pa niste rože utrgali in mi jo prinesli? Kar hitro nezaj in storite

to!

je svečano odgovoril

Ko sta Milanček in Milenka znova zagle- dala svoje preganjalce, je Milenka gorkv stis- nila Milančku desnico in dejala:

Milanček, če li mene ne bos zapustil, tudi jaz tebe ne bom.

Nikdar in nikoli!< se je zarotil pobič,

Spremeni se v cerkven stolp, jaz bom pa krona na vrhu!

Ko so hlapci pridirjali tja in rože ni bilo več, so še bolj na široko zazijali. Slabe volje so se vrnili in povedali kuharici, da niso videli drugega kot majhen cerkven stolp z zlato krono na vrhu.

Butci bulasli, zakaj pa niste stolpa podrli in mi krono prinesli?« se je strahovito zadrla nam njimi starka. -Hajd' Pojdimo vsi skupaj tja!

Ko sta Milanček in Milenka v fretjič za- gledala svoje preganjalce s hudobno starko na čelu, je Milenka ljubeče objela Milančka in mu dejala:

Milunček, če ti mene ne boš zapustil, tudi jaz tebe ne bom.«

Nikdar in nikoli! ni! Milanček roko,

»Spremeni se v ribnik, jaz bom pa raca v njem!

Preteče kukor kraška burja je privihrala kuharica, Ko je zagledala ribnik, je legla na trebuh z namenom, da bi popila vso vodo iz

Milenka-raca pa je jadrno splavala h kra- ju, zgrabila s kljunom kuharico za kljukasti nos in jo potegnila v vodo. Tako je stara, hu- dobna čarovnica utonila,

Milanček in Milenka sta se vsa srečna pri- jela za roke. veselo zarajala po trati in se vrdila domov — kjer prav gotovo živita še

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo