Volk in sedem mladih kozic - Pravljica bratov Grimm

Bila je enkrat stara koza, ta je imela sedem mladih kozic, ter jih je tako ljubila, kakor more sploh mati svoje otroke ljubiti. Necega dne hoče iti v gozd po pičo, tedaj vseh sedem pokliče, rekoč: ,,Ljubi otroci, namenjena sem v gozd, pazite se pred volkom: če ta v hišo pride, požre vas kar kosmate. Hudobnež se dostikrat potuhne, pa na osornem njegovem glasu in črnih nogah ga bodete spoznale." Kozice pravijo: „Ljuba mati, bomo že pazile, brez skrbi lahko odidete.“ Tu starka zameketa ter se potolažena odpravi na pot.

Ne traja še dolgo, ko nekdo na hišna vrata potrka ter zakliče: „Odprite, ljubi otročiči, vaša mati je tu, ki je vsakej od vas nekaj s seboj prinesla.“ Pa kozice čutijo na osornem glasu, da je volk. „Ne odpremo, ne,“ kličejo, „ti nisi naša mati, ta ima tenak in ljubek glas, tvoj glas pa je oster: ti si volk.“ Volk odide k nekemu kramarju ter si kupi velik kos krede: to poje in si tako svoj glas ogladi. Potem se povrne, potrka na hišna vrata in kliče: „Odprite, ljubi otročiči, vaša mati je tu, ki je vsakej od vas nekaj s saboj prinesla.“ Volk pa je položil svoji črni sprednji taci na okno, to vidijo otroci ter vpijejo: „Ne odpremo ti ne, naša mati nima tako črnih nog kakor ti: ti si volk.“ Tu teče volk k peku in mu veli: „Potolkel sem se na nogah, prevleci mi jih s testom.“ In ko mu jih pek namaže, hiti k mlinarju ter pravi:

,,Potresi bele moke po mojih nogah." Mlinar si misli: ,,Volk hoče koga goljufati," ter se brani, volk pa zagodrnja: „Če mi tega ne storiš, požrem te.“ Mlinar se zboji ter potrese njegove tace z belo moko. Vidiš, taki so ljudje.

Sedaj gre hudobnež tretjič k vratom, potrka ter pravi: „Odprite, otroci, vaša stara mamica se je povrnila ter prinesla za vsako izmed vas nekaj lepega iz gozda.“ Kozice zakličejo: „Pokaži prej svoje noge, da se prepričamo, da si res naša mati.“ Tedaj jih položi na okno, in ko vidijo, da so bele, mislijo, da je vse to res, ter vrata odpro. Kdo pa vstopi? Nikdo drugi ko volk. Prestrašijo se ter se hočejo poskriti. Ena skoči pod mizo, druga v posteljo, tretja v peč, četrta v kuhinjo, peta v skrinjo, šesta pod umivalno skledo, sedma pa v omaro velike ure. Volk vse najde in se dosti ne obotavlja: ena za drugo mu zgine v žrelo, samo najmlajše v urinem ohišji ne najde. Ko volk tako svojo požrešnost potolaži, pobere se od tod, vleže se na zeleni trati pod visoko drevo ter začne dremati.

Kmalu potem se povrne stara koza iz gozda domov. Oj, kaj mora sedaj gledati! Hišna vrata na stežaje odprta: miza, stoli in klopi prekucnjene, umivalna skleda razbita, blazine in odeje raz posteljo potegnjene. Išče svojih otrok, pa nikjer jih ne more najti. Enega za druzim pokliče imenoma, pa nobeden se ne oglasi. Pri najmlajšega imenu tenak glasek zavpije: „Ljuba mati, v urinem ohišji sem skrita,“ Vzame jo vén in ta jej prične pripovedovati, da je volk prišel in vse požrl. Pomislite si, kako starka pri teh besedah nad svojimi ubozimi otroci zaplače!

Slednjič gre vsa tužna na prosto, najmlajša kozica pa teka za njo. Prišedši na trato, zagleda volka, ki leži pod drevesom in smrči, da se veje tresejo. Ogleduje ga od vseh strani, ter zapazi, da se v napolnjenem

trebuhu njegovem nekaj pregiblje. „O Bog,“ vzdihne, „ko bi bili moji otroci, katere je grdun za večerjo požrl, še živi!“ Najmlajša mora hitro domov iti po škarje, šivanko in sukanec. Potem prestriže pošasti vamp in glej, pri prvem prerezu že pokuka glavica mlade kozice, in ko naprej reže, poskoči vseh šest ena za drugo iz volka, in še poškodovana ni nobena, ker jih je požrešnež v svoji nezmernosti kar cele pojedel. To je veselje! Kako objemajo svojo mamico in skačejo , kakor kak krojaček , kadar je na svatih. Starka pa pravi: „Zdaj pojdite in poiščite sedem kamenov, s temi bomo brezbožniku trebuh napolnili, dokler še spi.“ Vse hite ter pridno navlačijo kamenje, polože jih v volkov trebuh, starka ga mu zašije, da nič ne zapazi in se še ne gane.

Ko se volk prespi, vstane in ker občuti veliko žejo, hoče iti k vodnjaku pit. Ko se začne pa pregibati, začno se kameni ob se zadevati in rožljati. Tu zavpije:

„Rožlja, rožlja, oj, kaj je to? V trebuhu mi tako hudo! Večerjal sem koze mlade, Pa kakor kamen so take!“

In ko pride do vodnjaka ter se k vodi pripogne potegnejo ga težki kameni v globočino in mora žalostno utoniti. Ko vidi sedem kozic, kaj se je zgodilo, priteko ter glasno upijejo : „Volk je mrtev, volk je mrtev!“ in same radosti poskakujejo krog vodnjaka, stara mati pa ž njimi.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo