Marijini otrok -

Pred velikim gozdom živel je drvar s svojo ženo. Imel je jedinega otroka, deklico treh let. Bili so pa tako revni, da niso več vsakdanjega kruha imeli in stariši niso vedeli, kaj bi dali otroku jesti. Necega jutra gre drvar poln skrbi v gozd po svojih opravkih, in ko tukaj drva seka, stoji pred njim naenkrat lepa velika gospa, na glavi ima krono samih migljajočih zvezdic, ter mu reče: „Devica Marija sem, mati Kristova; reven si in v nadlogah, prinesi mi svojega otroka, vzela ga bom s seboj, mati mu bom in skrbela bom zanj.“ Drvar uboga, gre po svojega otroka ter ga izroči Mariji Devici, ki ga s seboj v nebo vzame. Tukaj se mu dobro godi, sladčice jé in pije sladko mleko, oblačila njegova so zlata in angeljčki se ž njim igrajo. Ko postane štirnajst let star, pokliče ga Marija k sebi ter pravi: „Ljubi otrok, na dolgo potovanje moram iti, tu vzemi ključe k trinajstim vrátam nebeškega kraljestva v shrambo: dvanajst od teh smeš odpreti in njih krasoto občudovati, trinajsta pa, h katerim ta-le mali ključek spada, prepovedana so ti: varuj se, da jih ne odpreš, sicer bodeš nesrečna postala.“ Deklica obljubi, da bode ubogala, in ko Marija odide, prične pregledovati stanovanja nebeška: vsaki dan odpre jedno, dokler vseh ne vidi. V vsakem pa sedi apostol, katerega obdaja luč in svitloba. Raduje se krasote in veličastva, angeljčki pa, ki jo spremljujejo,

radujejo se ž njo. Samo trinajsta vrata so še ostala, njo pa tare grozna radovednost, da bi izvedela, kaj je notri, in zaradi tega pravi angeljčkom: „Saj popolnoma jih nočem odpreti, samo toliko jih bom odklenila, da bomo malo skozi špranjo videli.“ „O nikar,“ odgovore jej angeljčki, „to bi bil greh : Devica Marija je prepovedala, in lahko to postane tvoja nesreča.“ Tedaj obmolkne, toda radovednost v njenem srci ne molči, temuč kljuje in kljuje v njem ter jej ne da miru. In ko necega dne vsi angeljčki izlete, misli si: „Sedaj sem sama in lahko malo noter pokukam, saj nikdo ne ve, da to storim.“ Poišče ključek; ko ga ima v roki, vtakne ga v ključavnico, in ko je notri, zasuče ga. Naenkrat se vrata na stežaje odpro in v ognji in svitlobi vidi sveto Trojico sedeti, začudena zre van-jo, potem pa potiplje nekoliko s prstom blesk, in glej, prst je pozlačen. Tu jo obide neznana gróza, vrata silovito zapre ter odteče. Strah pa jo noče zapustiti, srce jej neprestano burno bije ter se noče utolažiti; tudi zlato ostane na prstu ter se ne da odstraniti, naj izmiva in praska, kolikor hoče.

Ni še dolgo, ko se Devica Marija povrne s potovanja. Pokliče deklico k sebi ter jej reče, da naj jej da nebeške ključe zopet nazaj. Ko {kjuče} ključe pomoli, pogleda jej Marija v oči, rekoč: „Ali nisi trinajstih vrat odprla?“ „Ne,“ glasi se odgovor. Tu jej položi roko na srce ter čuti, kako jej utriplje in utriplje, ter tako spozna, da je zapoved prelomila in vrata odprla. Se enkrat jo upraša: „Ah v resnici nisi tega storila ?“ in drugič odgovori deklica: „Ne“. Pri tem pa Marija zapazi prst, ki se je pri tipanji nebeškega svita pozlatil, ter praša tretjič: „Ali nisi tega storila ?“ in tretjič pravi deklica: „Ne“. Marija sedaj žalostno

reče: „Nisi me ubogala in si se poleg tega še lagala nisi več vredna, da bivaš v nebesih.“

Tu deklica trdno zaspi, in ko se prebudi, leži zdolaj na zemlji sredi neznane goščave. Klicati hoče, toda niti enega glasu ne more iz grla spraviti: kvišku poskoči ter hoče zbežati, ali kamor se obrne, povsod jo zadržuje gosto trnje, kojega ne more predreti. Sredi te soteske stoji staro votlo drevo , to jej mora biti v stanovanje. Ko se zmrači , zleze vanj, in ko dežuje in vihar buči, najde v njem zavetje. Toda življenje je to, da se Bogu usmili, in ako pomisli, kako je bilo v nebesih lepo in da so se angeljčki ž njo igrali, britko se zjoče. Koreninice in jagode so njena jedina hrana: te si mora iskati, kamor jo dopušča gosto grmovje. V jeseni si nabira odletele orehe in listje, in ko pokriva sneg in led zemljo, so orehi njena hrana, v listje pa se zarije, kakor uboga živalica, da. je ne zebe. Kmalu pa se začne obleka njena trgati in kos za kosom jej pada s telesa. Potem, ko v spomladi solnce začne gorkeje sijati, hodi pred drevo sedet, in njeni dolgi lasje jo od vseh strani pokrivajo kakor plašč. Tako sedi leto za letom ter poskuša, kaj je beda in gorjé na zemlji.

Enkrat pa, ko vse drevje zopet zeleni, pride kralj tiste dežele v gozd na lov ter zasleduje srno, in ker je ta ubežala v grmovje , katero obdaja votlo drevo, stopi raz konja, pretrga goščavo ter si napravi pot z mečem. Prišedši skozi grmovje, zagleda pod drevesom sedečo prekrasno deklico, katero njeni zlati lasje pokrivajo do tal. Kralj obstane ter jo začuden gleda, potem jo pa ogovori: „Kdo si in zakaj tu v samoti sediš ?“ Toda ne odgovori mu, ker ne more svojih ust odpreti. Kralj jej nadalje pravi : „Ali hočeš iti z menoj na moj grad ?“ Prikima mu le nekoliko z glavico. Kralj jo vzame v naročje, nese jo na konja ter odjaha ž njo. Prišedši ž njo v kraljevi grad, da jej obleči krasno opravo in sploh vsega v obilem. In akoravno ne more govoriti, vendar je tako zala in mila, da jo

ima kralj iz srca rad, in ne traja dolgo, da se ž njo poroči.

Za leto dni dobi kraljica sinčka. Noč potem, ko sama v postelji leži, prikaže se jej Devica Marija ter jej reče: „Ako hočeš resnico povedati in priznati, da si prepovedana vrata odprla, odpreti ti hočem usta in zopet dati glas, ako ostaneš pa v grehu in trdovratno tajiš, vzela bodem novorojenčka tvojega s seboj.“

Tu jej je dano, da more odgovoriti, toda ostane trdovratna ter pravi. „Ne, nisem odprla prepovedanih vrat,“ in Devica Marija jej vzame dete iz naročja ter zgine ž njim. Drugo jutro pa, ko ne morejo otroka najti, začno ljudje mrmrati, češ, kraljica jé človeško meso in je svoje lastno dete umorila. Vse to sliši, pa ne more se zagovarjati. Kralj pa tega ne verjame, ker jo ima preveč rad.

Leto potem dobi kraljica zopet sinčka. Po noči stopi Devica Marija k nji, rekoč: „Ako hočeš priznati, da si prepovedana vrata odprla, dala ti bodem otroka nazaj, ako ostaneš pa v pregrehi ter tajiš, vzela bodem tudi tega novorojenčka s seboj.“ Kraljica zopet pravi: „Ne, nisem odprla prepovedanih vrat,“ in Devica jej vzame dete iz naročja in s seboj v nebesa. Zjutraj, ko ljudje slišijo, da je otrok zopet zginil, glasno govore, da ga je kraljica pojedla, in kraljevi svetovalci zahtevajo, da se mora obsoditi. Kralj pa jo tako ljubi, da ne more in noče kaj tacega verjeti, ter zažuga svetovalcem s telesno in smrtno kaznijo, ako bodo še kaj tacega govorili.

Tretje leto pa dobi kraljica lepo hčerko, in tudi sedaj se jej prikaže Marija po noči ter jej reče: „Pojdi z menoj.“ Prime jo za roko in jo pelje v nebesa, kjer jej pokaže njena starejša otroka, katera se jej smehljata in se s svetovno krogljo igrata. Ko se kraljica nad tem razveseli, pravi jej Devica Marija: „Ako sedaj priznaš, da si prepovedana vrata odprla, dala ti bodem oba

sinčka nazaj. „Kraljica pa tretjič odgovori: „Ne, nisem prepovedanih vrat odprla.“ In Devica naredi, da se kraljica zopet na zemljo pogrezne ter jej vzame tudi tretje dete.

Drugo jutro pa, ko se to zve, kriči vse ljudstvo glasno: „Kraljica ljudi žre, obsodite jo!“ in kralj ne more več svetovalcev potolažiti. Pred sodnijo jo postavijo, in ker se ne more zagovarjati, obsodijo jo v smrt na gromadi. Takój začno drva skupaj nositi, in ko je na kol privezana ter že plamen krog in krog po njej sega, tu se staja led njenega napuha in srce njeno občuti kes; sedaj si misli: „O da bi mogla pred svojo smrtjo obstati, da sem vrata odprla.“ Zdajci se jej jezik odveže in glasno zakliče : „Da, Marija, storila sem!“ V tem trenotku pa tudi že začne neba deževati ter pogasi ogenj, nad njo pa se zasveti, Devica Marija se prikaže, na vsaki strani ima enega sinčeka, v naročji pa novorojeno hčerko. Prijazno jej reče: „Kdor svoj greh prizna ter kés obudi, temu je odpuščeno.“ To rekši, poda jej otroke, razveže jej jezik ter podeli srečo za vse življenje.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram