Potepuhi -

Petelinček pravi putki: „Sedaj je tisti čas, navadno orehi dozorujejo: pojdiva skupaj na goro ter se jih najejva do dobrega, predno nama jih veverica ne pobere.“ „Prav imaš,“ mu odgovori kokoš, „le pojdiva, zakaj bi si midva enkrat ne privoščila prav veselega dneva!“ Skupaj odideta na goro, in ker je jasen dan, ostaneta tam do večera. Sedaj pa ne vem, ali sta se tako hudo najedla, ali pa da sta le tako razposajena postala, z eno besedo, peš nočeta iti domu, in petelinček mora napraviti majhen voziček iz orehovih lupinj. Ko je gotov, se vsede vanj putka rekoč: „Zdaj se pa le vprezi!“ „Kaj pa še,“ odgovori petelinček, „rajše grem peš domu, kakor da se dam opreči: ne, prijateljica, tako se nisva zmenila. Kočijaž bi bil pač rad ter se že vsedem na sedalo, da bi pa sam vlekel, tega pa ne storim.“

Ko se tako pričkata, prigaga racka: „Tatinska, sodrga ti, kdo vama je ukazal, da pojdita na mojo orehovo goro? Čakajta, to se vama bo slabo obneslo!“ in rekši se zakadi v petelinčka. Ta pa, ne bodi len, jej pokaže, kaj se pravi tacega korenjaka napasti, kakor je on: slednjič jo s svojo ostrigo tako kresne, da prosi za milost in se da rada za kazen v voz vpreči. Petelinček se vsede na sedalo ter kočijaži, in hajdi! se udero v dir, da se ogenj kreše, in petelinček v enomer spodbuja: „Hej, racka, hej, teci kar moreš!“

Ko se tako nekaj časa vozijo, srečajo dva pešca, buciko in šivanjko, ki kličeta: ,,Stojte! stojte!" in potem pripovedujeta, da bo naenkrat črna tema, da ne moreta ne koraka naprej, ker je cesta tako blatna, ter prosita, ko bi se smela malo v voz vsesti: bila sta v krčmi, kjer krojači prenočujejo, ter sta se pri pivu nekoliko zakasnila. Petelinček jima dovoli, da se smeta vsesti, saj sta to tako suha človečka, da ne bodeta dosti prostora potrebovala, obljubiti pa morata, da ne bodeta niti njemu niti putki na noge stopala. Pozno zvečer pridejo do krčme, in ker se nočejo po noči dalje vozariti, pa tudi racka ni posebno trdnih nog ter se z ene strani na drugo guglje, zapeljejo na dvorišče. Krčmar sicer začetkoma mnogokaj ugovarja, da je gostilna polna, češ, to tako ni posebno imenitna gospoda, ker pa le tako lepo govoričijo, da bode jajce, koje je putka med potjo zlegla, njegovo in da bode tudi racko smel obdržati, ki tudi vsak dan jajce zleže, slednjič vendar privoli, da smejo pri njem prenočiti. Prinesti si dajo na mizo, kar le krčma premore, ter so razposajeni, da je kar direndaj! Zjutraj zgodaj, ko se komaj dani ter še vse spi, zbudi petelinček putko, vzame jajce, koje skluje in katero kaj slastno skupaj pojesta, lupine pa vržeta na ognjišče. Potem gresta k šivanjki, ki še trdno smrči, jo zgrabita za glavo ter vtakneta v blazino krčmarjevega stola, buciko pa v njegovo tiračo, ter slednjič meni nič tebi nič črez travnike odfrčita. Racka pa, ki rada na prostem prenočuje ter je na dvorišči ostala, ju čuje, se zdrami in kmalo najde vodico, po kateri odplava: sedaj pač hitreje, kakor včeraj pred vozom.

Dve uri potem se vzdigne krčmar iz postelje, se umije ter se hoče v tiračo obrisati, pa bucika ga vprašne od enega ušesa do druzega : potem gre v kuhinjo, da bi si pipo zapalil, tu zagleda na ognjišči jajčje lupine. ,Danes je pa že vse narobe!« pravi ter se

slabe volje vsede na stol. Pa hitro poskoči ter zavpije: „O joj!“, ker šivanjka ga še hujše vprašne, pa ne po obrazu. Zdaj se pa popolnoma razkači in brž sluti, da so mu vse to napravili gostje, ki so se včeraj tako pozno pripeljali: ko jih gre iskat, ne najde nobenega. To je bila pač slaba kupčija, in zaradi tega priseže, da ne bode nikdar več potepuhov sprejemal v hišo, ki mnogo povžijejo in nič ne plačajo, v zahvalo po vrhu tega še bedaste burke uganjajo.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram