Zvezdni tolarji - Pravljica bratov Grimm

Nekoč je živela majhna deklica, oče in mama sta ji že umrla in bila je taka sirotica, da ni imela niti sobice, kamor bi se lahko zatekla, niti postelje, v kateri bi spala. Imela je le obleke, v katere je bila oblečena, in košček kruha v roki, ki ji ga je dala usmiljena duša. Bila pa je dobra in mila.

In ker je bila na vsem svetu tako sama samcata in zapuščena, je v božjem zaupanju odšla po svetu in tam zunaj na polju srečala siromaka, ki je rekel: »Joj, kako sem lačen! Daj mi kaj jesti!« Dala mu je svoj kos kruha in rekla: »Bog ti požegnaj!« in odšla naprej.

Pa je naletela na otroka, ki je jokal in rekel: »Tako me zebe v glavo! Daj mi kaj, da se bom pokril!« Snela si je kapico in mu jo dala.

Hodila je še nekaj časa in spet naletela na otroka, ki je zmrzoval brez jopice in dala mu je svojo, potem je srečala še enega, ki jo je prosil za krilce, in tudi to je podarila.

Pričelo se je temniti in končno je prišla v gozd, tam pa je spet srečala otroka, ki jo je prosil za srajčko. Ubogo dekletce je pomislilo: »Prav lahko mu dam srajčko, saj je že temna noč in me ne bo nihče videl.«

Slekla si je srajčko in podarila tudi to.

In ko je tako stala in ni imela na sebi prav ničesar, so se nenadoma usule zvezde z neba in bile so sami svetli srebrni tolarji. Čeprav je pravkar podarila svojo srajčko, je imela na sebi novo iz najfinejšega platna. Nabrala je tolarjev vanjo in od zdaj naprej je bila bogata vse svoje žive dni.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo