Ubogi mlinarček in mačica - Pravljica bratov Grimm

V nekem mlinu je živel stari mlinar, ki ni imel ne žene niti otrok in so trije hlapčki služili pri njem — trije mlinarčki. Ko so bili že več let pri njem, jim je dejal: »Jaz sem že star, sedel bom na zapeček, vi pa pojte po svetu in tistemu, ki mi pripelje najlepšega konja, bom dal mlin in bo do smrti skrbel zame. Tretji izmed njih je bil za malega hlapčiča, imeli so ga za tepčka in mu niso privoščili mlina, toda tudi sam si ga ni želel.

Digitalni paketIlustrirana izdaja s 183 slikami in 499 stranmiPDF + EPUB + Kindle + KoboPrenesi zdaj

Ko so šli vsi trije po svetu in so prišli pred vas, sta dejala starejša dva najmlajšemu: »Ti Janez janezasti ne boš nikoli dobil konja, ostani raje tu«.

Janez janezasti pa je šel z njima in ko se je naredila noč, so prišli do neke votline, legli so, da bi zaspali. Modrejša dva sta počakala, da je Janez zaspal, nato sta šla tiho dalje, Janezka pa sta pustila.

Ko je solnce vstalo, se je Janezek zbudil, pomel si oči, zlezel iz votline in dejal: »Oh, kje pa sem?« Nato je šel skozi gozd in mislil: »Popolnoma sam sem in zapuščen, kako naj najdem konja!«

Ko je šel dalje, ga je srečala mala pisana mačica in mu dejala prijazno: »Janezek, kam pa greš?«

»Ah, ti mi ne moreš pomagati,« je odgovoril Janezek.

»Že vem, kaj hočeš,« je dejala mačica. »Pojdi z menoj in bodi mi sedem let pokoren hlapec pa ti bom dala konja, tako lepega, kot ga še svoj živ dan nisi videl.«

»To je pa čudovita mačica,« si je mislil Janezek, »toda pojdem ž njo in videl bom, če bo res, kar govori.«

Šel je ž njo v njen prekrasni gradič, kjer je imela same mačice, ki so ji služile: tekale so po stopnicah gori in doli in se igrale. Zvečer, ko so sedle k mizi, so morale trojno godbo igrati: prva je drgnila bas, druga je cigala na gosli, tretja je pihala v trompeto, kolikor je mogla.

Ko je bila večerja pri kraju in so odnesli mizo, je dejala mačica: »Pridi, Janezek, bos plesal z menoj!«

»Ne,« je dejal Janezek, »z muco-maco nisem še nikoli plesal, pa tudi danes ne bom.«

»Nesite ga v posteljo,« je ukazala ostalim mačicam. Posvetile so mu v sobo, sezule mu čevlje in nogavice in upihnile luč.

Drugo jutro so zopet prišle in so ga dvignile iz postelje, ena mu je obula nogavice, druga čevlje, tretja ga je umila in četrta z repom obrisala.

Toda tudi jim je moral služiti. Vsak dan je moral nasekati drva, zato je dobil lepo srebrno sekiro, tudi žaga je bila iz srebra, bat pa iz bakra. Ko je nasekal drv se je vselej vrnil domov, najedel se in napil, videl pa ni nikdar nikogar kot pisano mačico in nje tovarišice.

Nekoč mu je pisana mačica dejala: »Pojdi in pokosi moj travnik, da bom seno posušila.« In dala mu je srebrno koso in zlat brusnik. Ko je vse to storil in prinesel seno domov, je vprašal mačico, če ne bi mu dala že plačilo.

»Ne,« je dejala mačica. »Še nekaj mi moraš narediti. Tu imaš srebrno tramovje, zgradi mi hišico.«

Janezek je zgradil hišico in dejal, da je naredil že vse, konja pa še nima. Sedem let pa mu je bilo preteklo tako naglo kot pol leta.

Mačica ga je vprašala, če hoče videti njene konje. »Da,« je dejal Janezek. Mačica mu je odprla hišico in Janezek je zagledal dvanajst konjev, tako lepih in svetlih, da je srce veselja zaigralo ob pogledu nanje.

Pisana mačica je nato dala Janezku še jesti in piti in mu dejala: »Pojdi domov, konja ti ne dam s seboj, toda v treh dneh ti ga sama pripeljem«.

Pokazala mu je pot k mlinu in niti nove obleke mu ni dala, moral je oditi v tisti obleki, v kateri je prišel in ki mu je v sedmih letih premajhna postala.

Ko je prišel v mlin, je videl, da sta se tudi ostala mlinarčka že vrnila in privedla vsak svojega konja. Toda konj od enega je bil slep, od drugega pa kruljav.

Vprašala sta našega mlinarčka: »Janez janezasti, kje imaš pa ti svojega konja?«

»V treh dneh pride za menoj«, je odgovoril.

Smejala sta se mu in mlinar ni pustil, da bi sedel k mizi, tako je bil raztrgan, dali so mu prigrizek skozi okno. In ko so šli k počitku, mu niso hoteli dati postelje, moral je iti v gosji hlevček in leči na trdo slamo.

Tistega jutra, ko se je mlinarček prebudil, so bili že trije dnevi pretekli in pripeljala se je kočija s šestimi konji, ki so se krasno sveuli in neki sluga je pripeljal še sedmega konja, ta je bil za ubogega mlinarčka. Iz kočije pa je stopila lepa kraljičina in šla v mlin in ta kraljičina je bila pisana mačica, pri kateri je mlinarček sedem let služil.

Kraljičina je vprašala mlinarja, kje se nahaja mlinarček, najmlajši hlapec. On ji je odgovoril, da ga ne pustijo v mlin, ker je tako raztrgan in leži v gosjem hlevčku. Kraljičina je zavkazala, naj ga privedejo in sluge so ga umili in oblekli v najlepše obleke in ko je bil tako oblečen, tudi kraljevič ni mogel biti lepši.

Kraljičina je hotela videti konje, ki sta jih prva dva hlapčiča pripeljala, toda eden je bil slep, a drugi kruljav. Kraljičina je ukazala pripeljati slugi svojega sedmega konja in mlinar je dejal, da tako lepega še ni videl, kraljičina pa: »Ta konj je za vašega najmlajšega mlinarčka.«

»Njemu bom dal mlin«, je dejal mlinar, kraljičina pa mu je rekla, naj mlin obdrži, prijela je Janezka za roko, sedla ž njim v kočijo in se odpeljala proč.

Peljala ga je k srebrni hišici, ki jo je bil Janezek naredil, ta je bila velik grad, v njem je bilo vse od zlata. Potem ga je kraljičina poročila in bil je bogat, tako bogat, da je imel za vse življenje dovolj vsega. Zato naj nihče ne reče, če je kdo tepček, da ne more nič pravega narediti.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Deli

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo