Modri ljudje - Pravljica bratov Grimm

Nekoč je vzel kmet palico iz kota in rekel svoji ženi: »Meta, jaz grem sedaj, opravke imam in se vrnem komaj črez tri dni. Če pride tačas živinski kupec in bi hotel kupiti naše tri krave, le prodaj mu jih, cena jim bodi dvesto cekinov, nič manj, si razumela.«

Digitalni paketIlustrirana izdaja s 183 slikami in 499 stranmiPDF + EPUB + Kindle + KoboPrenesi zdaj

»Le pojdi v božjem imenu,« je odgovorila žena, »že napravim, da bo prav.«

»Ne vem,« je odvrnil kmet, »kot otrok si padla nekoč na glavo in od tedaj ni vse v njej v redu. Toda, to ti povem, če mi napraviš zopet kako neumnost, te namlatim s to-le palico, da boš vsa modra po koži, ker že ne moreš biti v glavi, in ta modrost ti ne izgine vse leto s kože, na to se lahko zaneseš.« Po teh besedah se je kmet odpravil od doma.

Drugo jutro je prišel kupec in ženi ni bilo treba mnogo govoriti. Ko si je ogledal krave in zaznal za ceno, je rekel: »Rad dam, saj toliko so vredne med brati. Živali vzamem kar s seboj!«

Obvezal jih je od jasli in jih gnal iz hleva. Ko jih je gnal že skozi dvoriščna vrata, ga je žena potegnila za rokav rekoč: »Prej mi morate plačati dve sto cekinov, sicer vas ne pustim odtod!«

»Prav pravite, mamica«, je odvrnil kupec, »samo jaz sem pozabil svoj mošnjiček doma. Radi tega si pa ne belite glave, dam vam varščino, dokler ne plačam. Dve kravi vzamem s seboj, tretjo pustim v zastavo. Boljšega poroštva vam sedaj ne morem nuditi«.

Žena se je dala prepričati in pustila, da je kupec odšel z dvema kravama. »Kako bo vesel moj Luka, ko bo videl, kako modro sem ravnala«.

Kmet se je vrnil, kakor je bil obljubil, tretji dan in je takoj vprašal, če so že krave prodane.

»Seveda, dragi Luka«, je odgovorila žena, »kakor si ti rekel, za dve sto cekinov. Toliko skoroda niso bile vredne, toda mož jih je vzel brez vsakega ugovora«.

»Kje imaš pa denar?« je vprašal kmet.

»Denarja pa nimam«, je odvrnila žena, »mož je slučajno mošnjiček doma pozabil, a ga prinese gotovo, saj mi je pustil lepo varščino«.

»Kako varščino?« je vprašal kmet.

»Eno izmed naših treh hrav, te ne dobi, dokler ni plačal onih dveh. Ali nisem ravnala modro in celo najmanjšo sem si obdržala, ker najmanj žre«.

Kmet se je ujezil in vzdignil palico, da pretepe ženo. Nenadoma se je pa premislil in rekel: »Ni je neumnejše gosi od tebe na vsem božjem svetu, a smiliš se mi. Na cesto pojdem in tri dni bom čakal, če srečam človeka, ki je neumnejši od tebe. Če se mi to posreči, ti odpustim kazen; če pa ne dobim takega človeka, dobiš, kar sem ti bil obljubil, in ti ne bom prav nič pritrgal od zaslužka«.

Kmet je šel na veliko cesto, sedel na kamen in pričakoval dogodkov. Kmalu se mu je približeval kmetski voz, na katerem je stala ženska, mesto da bi sedela na kupu slame oziroma hodila z voli. Skoraj gotovo bo to taka oseba, kakršne iščeš, si je domislil kmet, vstal s kamna, in tekal pred vozom sem ter tja, kakor bi bil neumen.

»Kaj hočete, boter!« ga je vprašala žena na vozu, »ne poznam vas, odkod prihajate?«

»Z nebes sem padel«, je odvrnil kmet, »in ne vem, kako naj dobim pot nazaj. Ali bi me vi ne mogli peljati tja gori?«

»Ne«, je odgovorila žena, »ne poznam poti. Če pa prihajate iz nebes, po tem mi lahko poveste, kako se kaj godi mojemu pokojnemu možu, ki je že tri leta v nebesih. Gotovo ste ga že videli?«

»Seveda sem ga videl. Toda vsem ljudem se ne more dobro goditi. Ovce pase in ta drobnjad mu da mnogo opravila, leta po hribih, izgublja se po divjini, on, revež, mora za vsako živaljo, da jo prižene k čredi. Raztrgan je tako, da mu cunje kar vise s telesa. Krojača pa nimamo nobenega, ker sv. Peter ne pusti nobenega v nebesa, kakor veste že iz pravljic«.

»Kdo bi si bil mislil!« je vzkliknila žena. »Veste kaj, grem po njegovo pražnjo obleko, ki še visi doma v omari. To obleko prav lahko nosi v nebesih«.

»Ne gre«, je prekinil kmet ženo, »obleke se ne smejo nositi v nebesa, ker se vsakemu pred vhodom odvzamejo«.

»Poslušajte me«, je nadaljevala žena, »včeraj sem prodala žito, izkupila sem zanj lepe denarce, te mu hočem poslati. Če vtaknete mošnjiček v žep, ne opazi nihče, kaj imate pri sebi«.

»Če prav ni drugače«, je odvrnil kmet, »vam rad napravim to uslugo«.

»Tu me počakajte«, je dejala na-to žena, »domov se popeljem po mošnjiček. V najkrajšem času se vrnem. Veste, jaz ne sedim na senu, marveč stojim na vozu, da laže vozijo voli«.

Pognala je živino in kmet si je mislil, »če prinese denar, potem ima moja žena res srečo«.

Ni trajalo dolgo, ko je žena prihitela, izročila mu natrcano mošnjo in mu jo sama vteknila v žep. Venomer se mu je zahvaljevala in mu izročala pozdrave za moža v nebesih.

Prišedši domov je našla žena sina, ki se je bil pravkar vrnil s polja. Povedala mu je, kaj vsega je bila zvedela, in kako nepričakovano se ji je nudila možnost, da je poslala nekaj stvari svojemu rajnemu možu. Nikdar bi si ne bila mislila, da se godi komu tudi v nebesih slabo.

Sin se je čudil. »Mati«, je dejal, »tak mož ne prihaja vsak dan iz nebes, grem takoj za njim, če ga še dobim. Povedati mi mora, kako je v nebesih in kako je tam z delom«.

Osedlal je konja in odjahal. Dohitel je kmeta, ki je sedel pod vrbo in hotel prešteti vsoto iz mošnjička.

»Ste li videli moža«, ga je nagovoril mladenič, »ki je prišel iz nebes?«

»Seveda«, je odgovoril kmet, sedaj je že na potu nazaj v nebesa. Tam na oni-le hrib je šel, da bo imel z vrha bliže. Še ga lahko dohitite, če poženete konja«.

»Poslušajte«, je rekel mladenič, »ves dan sem delal kakor živina in pot do vas me je še bolj utrudila. Vi poznate moža, bodite tako dobri, sedite na konja, in pregovorite moža, da se vrne semkaj«.

»Ta je tudi eden,« si je mislil kmet, »ki nima stena v svoji svetiljki.« Glasno je pa dejal: »Zakaj bi Vam ne napravil usluge?«, zajahal konja in odjahal.

Mladenič je čakal na mestu dolgo časa. Znočilo se je, moža le ni hotelo biti nazaj. »Gotovo«, si je pravil samemu sebi »je imel mož veliko silo, da je hitel v nebesa, ni se maral vrniti, zato mu je pa kmet dal konja, samo, da je laže nesel denar mojemu očetu«.

Šel je domov in povedal materi, kaj se je bilo zgodilo: konja je poslal očetu, da bo laže tekal za izgubljenimi ovčicami.

»Pametno si ukrenil«, ga je pohvalila mati, »ti si še mlad, mlade noge imaš in prav lahko hodiš peš«.

Ko je pa prišel kmet Luka domov, je privezal konja v hlev zraven zastavljene krave, stopil v hišo k svoji ženi in rekel: »Meta, srečo imaš, da sem dobil dva, ki sta še neumnejša od tebe. Za sedaj ti ne napravim ničesar, palico prihranim za drugo priliko«. Nato si je prižgal pipo, sedel na stol in govoril: »To je bila dobra kupčija; za dve mršavi kravi sem dobil iskrega konja in še mošnjiček denarja. Če bi neumnost vedno toliko donašala, potem bi jo imel v čislih«.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Deli

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo