Žabji kralj ali železni Henrik - Pravljica bratov Grimm

V starih časih, ko so še same želje pomagale, živel

je kralj, kojega hčere so bile vse lepe, najmlajša pa je bila tako lepa, da se je solnce samo, ki je vendar že mnogo videlo, vselej čudilo, kadar jej je v obrazek zasijalo. Blizo kraljevega gradu bil je velik teman gozd, in v gozdu pred staro lipo vodnjak; kadar je bil prav vroč dan, šla je kraljičina v gozd ter se je vsedla na rob hladnega vodnjaka ; in ako se je dolgočasila, vzela je zlato krogljico, metala jo je kvišku ter jo zopet vjemala ; to je bila njena najljubša igrača.

Enkrat pa se zgodi, da zlata kraljičinina krogljica ne pade v njeno ročico, katero kvišku drži, ampak poleg nje na tla ter da se naravnost v vodo strklja. Kraljičina ji sledi z očmi, toda krogljica zgine, vodnjak pa je tako globok, da se mu na dno ne vidi. Tu se začne jokati, in se joka vedno glasneje ter se ne more nikakor utolažiti. In ko tako tuguje, zakliče nekdo: „Kaj ti je, kraljičina, saj upiješ, da bi se te kamen usmilil?“ Ozre se, odkod je ta glas, tu zagleda žabo, ki svojo debelo grdo glavo iz vode moli. „A, ti si, stari povodni tlesk,“ pravi, „jokam se zaradi svoje zlate krogljice, ki mi je v vodnjak pala.“ „Le tiho bodi,“ odgovori jej žaba, „tu pač morem pomagati, toda kaj mi daš, ako ti igračo zopet iz vode

prinesem ?“

Kar hočeš, ljuba žabica," pravi deklica, ,,svoja oblačila,

svoje bisere in dragocene kamene, in zlato krono ti dam, katero nosim." Žaba pa odgovori: „Tvojih oblačil, tvojih biserov in dragocenih kamenov kakor tudi tvoje zlate krone ne maram; ako me hočeš pa rada imeti, da ti bodem v tovarištvo pri igri, da bom pri mizici poleg tebe sedela, raz tvoj zlat okrožnik jedla, iz tvoje kupice pila in v tvoji postelji spala; ako mi to obljubiš, šla bom na dno in ti prinesla zlato krogljico.“ „Da, da,“ pravi mu, „vse ti obljubim, samo da mi mojo krogljico zopet prineseš.“ Mislila pa si je: „Kaj ta žabji bedak ne blebeta, ta sedi v vodi pri svojih drugovih in raglja, ne pa da bi postal človekov tovariš.“

Ko sliši žaba, da mu kraljičina vse obljubi, kar zahteva, potopi svojo glavo ter zgine na dno; za nekaj časa pa zopet k vrhu privesla, držeča krogljico v žrelu, kojo v travo vrže. Deklica je vsa radostna, ko svojo igračo zopet zagleda, pobere jo ter veselo odskaklja. „Počakaj, počakaj,“ vpije žaba, „vzemi me s seboj, jaz ne morem tako hiteti kakor ti.“ Pa kaj jej pomaga, da svoj kvak kvak tako glasno za njo kriči, kakor le more! Kraljičina hiti ne slušaje na-njo domov ter kmalu pozabi žabo, ki je morala zopet v vodnjak nazaj.

Druzega dne pa, ko se s kraljem in vsemi dvorniki k mizi vsede ter raz svoj zlati krožnik jé, prileze, plič plač, plič plač, nekaj po mramornastih stopnicah in dospevši na vrh potrka na vrata rekoč: „Kraljičina najmlajša, odpri mi!“ Hitro teče gledat, kdo je zunaj, in ko odpre, sedi žaba pred njo. Hitro zalopi vrata, ter se vsede k mizi, pa zeló jo je groza. Kralj pač vidi, da jej srce močno utriplje, ter pravi: „Ljubi otrok, kaj trepetaš, morda je kak velikan pred durmi, ki te hoče s seboj vzeti?“

„O ne,“ odgovori mu, „ni velikan, samó ostudna žaba je.“ „Kaj pa hoče žaba od tebe?“ ,,O, oče ljubi,

ko sem včeraj v gozdu pri vodnjaku sedela in se igrala, pala mi je zlata krogljica v vodo. In ker sem se jokala, prinesla mi jo je žaba zopet nazaj: ker je pa vsekako zahtevala, obljubila sem jej, da ima biti moj tovariš, nikakor pa si nisem mogla misliti, da more iz svoje vode priti. Sedaj pa zunaj sedi ter hoče k meni." Zdajci v drugo potrka ter kliče:

„Kraljičina najmlajša, odpri mi, odpri; mari si pozabila, kar si mi obljubila

pri hladnem vodnjaku?

Kraljičina najmlajša, odpri mi, odpri!“

Sedaj pravi kralj: „Kar si obljubila, to moraš tudi spolniti; idi ter jej odpri!“ Gre in odpre vrata. Zdajci priskaklja žaba v sobo, vedno za njo do njenega stola. Žaba obsedi, rekoč: „Vzdigni me k sebi.“ Obotavlja se, dokler jej kralj ne zaukaže. Žaba poskoči s stola na mizo ter pravi: „Porini mi svoj zlati okrožniček bliže, da bodevi skupaj jedli.“, Stori pač, kar se jej reče, a vidi se, da ne rada. Žaba je, s slastjo, njej pa zaostaja vsak grižljej v grlu. Slednjič pravi: „Sedaj sem sita in trudna, nesi me gori v svojo sobico ter pripravi svojo svileno posteljico, da bodevi skupaj spali.“ Kraljičina se zajoče, boji se mrzle žabe, katere se še dotakniti ne upa in ki hoče sedaj še celó v njeni lepi čedni postelji spati. Kralj pa se razjezi: „Kdor ti je pomagal, ko si bila v nadlogi, tega tudi pozneje ne smeš zaničevati.“ Sedaj še-le jo zgrabi z dvemi prsti ter jo nese s seboj , ko pride pa v svojo sobico, vrže jo v kot. Ko pa že v postelji leži, prileze k njej, rekoč: „Trudna sem ter hočem tako dobro spati, kakor ti; vzdigni me k sebi, ali te pa zatožim pri očetu.“ Zeló huda jo prime ter telebi z vso močjo ob steno, češ, sedaj boš imela mir, ti, grda pokveka,

Ko pa na tla pade, ni več žaba, ampak kraljič lepih in prijaznih oči. Ta je sedaj po njenega očeta volji njen tovariš in soprog. Začne jej pripovedovati, da ga je hudobna čarovnica zaklela, da ga nikdo drugi ni mogel rešiti, kakor ona sama, ter da se bodeta drugo jutro peljala v njegovo kraljestvo. Potem zaspita, drugo jutro pa, ko ju solnce zbudi, pripelje se voz, v kateri je osem lepih konjiče v upreženih; ti imajo bela nojeva peresa na glavi in oprava njihova je iz čistega zlata. Zadaj na vozu pa stoji služabnik mladega kraljiča; to je zvesti Henrik, ki se je tako žalostil, ko je njegov gospod postal žaba, da si je dal svoje srce v tri železne obroče okovati, da bi mu same žalosti in tuge ne počilo. Na tem krasnem vozu ima se odpeljati mladi kraljič v svoje kraljestvo; zvesti Henrik oba vanj posadi, vstopi se zopet zadaj ter je poln radosti zaradi rešitve. Ko se že nekaj časa peljejo, zasliši kraljič, da za njim poka, kakor bi se nekaj lomilo. Obrne se ter zavpije: „Henrik! voz se lomi.“ Ta pa mu odgovori: „Ne, gospod, to ni voz, to je obroč mojega srca, ki je tako tugovalo, ko ste še sedeli v vodnjaku kot grda žaba.“

Še enkrat in še enkrat je počilo med potjo, in vsak pot je menil kraljič, da se voz lomi; toda bila sta le obroča, ki sta odskočila od srca zvestega Henrika,

ker je sedaj njegov gospod zopet rešen in srečen.

Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THCBXMXH

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo