Žabji kralj ali železni Henrik - Pravljica bratov Grimm

V tistih časih, ko so se izpolnjevale ljudem vse želje, je živel kralj, čigar hčerke so bile nebeško lepe, a najmlajša je bila najlepša. Še zlato solnce, ki vidi toliko krasot, se je začudilo, kadarkoli ji je pogledalo v lepo ličece. Poleg gradu je bil hladen gozd, v gozdu je stala stara lipa in pod lipo je bil globok studenec. Nekega dne je šla najmlajša kraljična v gozd in se igrala z lepo zlato žogo. Toda o joj, žoga ji zleti v globok studenec. Bridko zajoka ubogo dete. Zakaj studenec je bil globok, tako globok, da mu nisi videl dna. Joče in joče ob studencu, žoga je bila njena najljubša igrača, a zdaj je izgubljena za vedno.

Slika: Oskar Herrfurth (1862-1934)

Tedaj pa začuje poleg sebe glas: »Zakaj jočeš, lepa kraljična, zakaj vzdihuješ, da bi se te še trdi kamen usmilil?« Deklica pogleda, odkod prihaja glas, in vidi žabo, ki dviga svojo grdo glavo iz vode. »Oh, ti si, stara povodna grdoba?« pravi. »Jočem, ker mi je zlata žoga padla v studenec«. — »Potolaži se,« pravi žaba, »Lahko ti pomagam, a kaj mi daš, če ti prinesem žogo?« »Vse, kar hočeš, draga žaba.« pravi kraljična, »svoje obleke, svoje bisere, da še svojo zlato krono ti dam, samo prinesi mi žogo.« Žaba pa odgovori: »Tvoje obleke, biseri in zlata krona mi niso potrebni. Toda če mi obljubiš, da se bom smela s teboj igrati, jesti s tvojega krožnika, piti iz tvojega kozarca in spati v tvoji postelji, potem ti prinesem žogo.« — »Da, obljubim ti vse, kar hočeš, samo prinesi mi žogo,« pravi deklica, mislila pa je: »Žaba bo itak pozabila, kaj sem ji obljubila, skrila se ji bom, pa bo dobro, saj se mi tako studi.«

Digitalni paketIlustrirana izdaja s 183 slikami in 499 stranmiPDF + EPUB + Kindle + KoboPrenesi zdaj

Žaba izgine pod vodo, a mahoma spet pomoli glavo iz nje, v gobcu drži žogo in jo vrže deklici v naročje. Deklica vesela pograbi žogo in odhiti ž njo proti domu. »Čakaj, ne beži,« kriči žaba za njo, a kraljična se za to ne zmeni.

Drugi dan sedi kraljična s kraljem in dvorjani pri mizi in je iz svojega zlatega krožnika, ko zdajci začujejo, kvak, kvak, plič, plač! kako nekaj skače po marmornatih stopnicah, trka na vrata in kliče: »Prelepa kraljeva hči, odpri!« Kraljična pogleda, kdo jo kliče, odpre vrata in zagleda žabo. Hitro zapre duri, sede k mizi, a zelo se je prestrašila. Kralj je opazil, kako je prebledela, in vpraša: »Kdo je pred vrati? Menda ne povodni mož, da si se tako prestrašila?« — »Ne, ni povodnji mož, ampak grda žaba je!« — »A kaj hoče žaba od tebe?« poizveduje kralj. »Oh, očka, včeraj mi je padla moja zlata žoga v studenec. Zelo sem jokala, a tedaj pride žaba in mi obljubi, da mi prinese žogo, če jo bom povsod vodila s seboj. Obljubila sem, a sem mislila, da ne bo mogla iz vode. In zdaj je zunaj in hoče k meni.« Med tem se znova začuje glas: »Prelepa kraljeva hči, ali si že pozabila, kaj si včeraj obljubila, ko sem žogo ti rešila? Le odpri, odpri!« Kralj reče: »Kar si obljubila, moraš izpolniti, odpri!« Kraljična odpre, v dvorano priskače žaba k dekličnemu stolu, in pravi: »Vzdigni me na stol!« Kraljična jo vzdigne, a vsa trepeče pri tem. »Daj mi svoj zlati krožnik, da bova skupaj jedli.« In deklica stori, kakor je rekla žaba, dasi bi najrajši zbežala. Žabi je obed izvrstno teknil, kraljična je pa pri vsakem grižljaju mislila, da se bo zadavila. Po obedu pravi žaba: »Zdaj sem se nasitila, a sem utrujena, nesi me v svojo posteljo, spat pojdem!« — Deklica bridko zajoče, boji se mrzle žabe, ki jo nese v svojo belo posteljo. Kralj se ujezi in pravi hčeri: »Sram te bodi! Samo ničvrednež dela tako, da noče poznati svojih dobrotnikov in jim biti hvaležen.« Kraljična prime žabo z dvema prstoma in jo odnese v svojo sobo, kjer jo položi v kot. A žaba prileze k postelji in pravi: »Utrujena sem, spala bi rada, vzemi me v posteljo, če ne te zatožim očetu.« Deklica se ujezi, pobere žabo in jo vrže ob steno, rekoč: »Zdaj boš menda imela dovolj, ti grda žaba.«

Slika: Oskar Herrfurth (1862-1934)

Slika: Oskar Herrfurth (1862-1934)

Slika: Oskar Herrfurth (1862-1934)

Toda glej, nikjer ni več ostudne žabe, pred kraljičino stoji prekrasen kraljevič. Pove ji, da ga je nekoč zlobna čarovnica začarala v žabo. Samo najlepša deklica v deželi ga je mogla rešiti in ta je bila ona. Kraljična se je tega razveselila in lepi kraljevič je prosil kralja, naj mu da hčerko za ženo. Kralj je pristal in drugi dan sta se odpeljala v kraljevičevo kraljestvo. Pred grad je osem snežnobelih konjev s prekrasnimi perjanicami pripeljalo zlato kočijo. Vodil jih je kraljevičev zvesti služabnik Hinko. Služabnik je bil zelo žalosten, ko se je kraljevič spremenil v žabo, in da mu ne bi od žalosti počilo srce, si ga je dal okovati s tremi železnimi obroči. Kraljeviča in kraljično so posadili v zlato kočijo in konji so zdirjali v njih kraljestvo. Spotoma začujejo čudno pokanje, kraljevič je mislil, da se podira voz, a Hinko pravi: »Ne gospod, pokajo samo obroči mojega srca, ki sem ga dal okovati, ko ste se spremenili v žabo.« Še enkrat in še enkrat je strašno počilo. Potem so se pa pripeljali v kraljičevo kraljestvo, kjer živijo srečni in zadovoljni še danes ta dan.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Deli

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo