Trije bratje - Pravljica bratov Grimm

Nekoč je živel mož, ki je imel tri sinove. Bogat ni bil, vse, kar je imel, je bila majhna hišica, v kateri je stanoval. Mnogokrat si je belil glavo, kaj naj stori, da bodo sinovi po njegovi smrti zadovoljni, zakaj vsak izmed njih je hotel imeti hišico. Seveda bi bilo najboljše, da bi bil hišico prodal in denar razdelil na tri dele, a tega ni hotel storiti, ker jo je bil podedoval po svojih pradedih. Tedajci pa se je nečesa domislil; poklical je sinove v sobo in velel:

Digitalni paketIlustrirana izdaja s 183 slikami in 499 stranmiPDF + EPUB + Kindle + KoboPrenesi zdaj

»Poslušajte, dragi sinovi! Pojdite v širni svet in naučite se kakega pametnega rokodelstva. Čez tri leta se spet vrnite domov in kdor izmed vas mi bo znal dokazati, da je postal pravi mojster v svoji stroki, tistemu bom zapustil hišo!«

Sinovi so bili zadovoljni; najstarejši se je odločil, da postane brivec, drugi da bo kovač in najmlajši, da bo sabljač. Še tisti dan so se odpravili v širni svet. Imeli so srečo; vsak izmed njih je našel dobrega mojstra in po treh letih je bil vsak izučen. Kovaču se je posrečilo, da je smel podkovati kralju konja, in mislil si je: »Meni bo dal oče hišo!« Brivec, ki je imel same odlične stranke, je tudi z gotovostjo računal, da bo hiša njegova. Sabljač je skupil marsikateri udarec, a vendar ni izgubil poguma: »Če se bom bal udarcev, ne bo hiša nikoli moja!«

Tako so minula leta in sinovi so se vrnili v očetovo hišo. Premišljevali so, kako naj mu pokažejo svojo umetnost. Po obedu so sedeli z njim na vrtu za mizo in se posvetovali, kako naj store, da bo mogel oče pravično razsoditi, komu bo zapustil hišo. Tedajci pa je po polju pridrvel zajec in brivec je zaklical:

»Glej, glej, prav nate sem čakal!« Hitro je vzel milo in skodelico in zdirjal za zajcem. Med letanjem je namazal zajčku lica in mu mojstrsko obril brke, ne da bi ga ranil.

»To mi ugaja,« je rekel oče; »če se brata ne bosta še bolje izkazala, tedaj je hiša tvoja!«

Čez nekaj trenutkov se je pripeljal po cesti gospodski voz, pred katerega sta bila vprežna dva iskra vranca. »Nu, oče, zdaj boste videli, kaj znam!« je dejal kovač in stekel za vozom. Kmalu ga je dohitel, odtrgal enemu vrancu kopita in jih v nekaj minutah spet pribil.

Slika: Paul Hey (1867 – 1952)

»Vrl dečko si!« je dejal oče. »Res ne vem, kateremu naj dam hišo!«

Tedaj pa je začelo deževati in oče je vstal, da bi šel pod streho. Najmlajši sin ga je potegnil za rokav in dejal: »Dajte, oče, da vam tudi jaz pokažem, česa sem se naučil!« Izdrl je meč in ga tako spretno sukal nad očetovo glavo, da ni padla nanjo niti kapljica dežja. In ko je začelo močneje deževati, je sabljač čedalje hitreje vihtel svoj meč nad očetovo glavo in — oče je ostal popolnoma suh. To mu je tako ugajalo, da je zaklical:

»To je bilo mojstrsko delo, dragi sinko! Tebi zapustim hišo!«

Starejša brata se zaradi tega nista hudovala. In ker so bratje ljubili in spoštovali drug drugega, so ostali skupaj v očetovi hiši in vsak izmed njih je pridno delal od zore do mraka. Tako so živeli v bogastvu do konca svojih dni.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Deli

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo