Velikan in krojaček - Pravljica bratov Grimm

Krojačku Šivankarju, ki je bil znan kot velik bahač in lažnjivec, poleg tega pa slab plačevalec, se je zazdehalo doma in zahotelo se mu je iti nekoliko v gozd in se razgledat po njem. Kakor hitro je bilo mogoče, je zapustil svojo krojačnico,
v gozd se temni je podal,
v gozd zelenih vej,
šel je sem, in šel je tja
in naprej, naprej…

Digitalni paketIlustrirana izdaja s 183 slikami in 499 stranmiPDF + EPUB + Kindle + KoboPrenesi zdaj

Ko je prišel iz gozda, je ugledal v sivi daljavi strmo goro, za to goro pa je stal do neba visok stolp, ki je štrlel iz divjega, črnega gozda.

«Račja noga!» je vzkliknil krojaček, «kaj pa je to?» In ker ga je trla radovednost, je bil ena — dve že na potu tja.

Kako na široko pa je odprl usta in oči, ko je prišel v bližino, zakaj stolp je imel noge, poskočil je kakor kobilica čez visoko goro, in glej, pred krojačkom je stal velikan.

«Kaj pa hočeš ti tu, mušja nožica?» mu je zaklical s takim glasom, da je vse treskalo in bobnelo.

Krojaček se je zvijal od samega strahu in odgovoril: «Ogledal si bom, če si morem kjerkoli tu v gozdu prislužiti svoj košček kruha.»

«Če je tako, lahko kar pri meni stopiš v službo,» je dejal velikan.

«Če že mora biti, pa naj bo. A kaj bom prejel za plačilo?»

«Kaj boš prejel za plačilo?» je dejal velikan. «Tri sto petinšestdeset dni dobiš na leto in če je prestopno leto, še en dan na vrh. Ali ti je tako prav?»

«Pa naj bo,» je odgovoril krojaček in mislil pri sebi: «Človek mora leči, kakor je postljano. Bom že skrbel, da se izmotam.»

Nato mu je ukazal velikan: «Pojdi, mali potepuh, in prinesi mi vrč vode!»

«Zakaj pa ne celega korita s studencem vred?» je vprašal bahač in šel z vrčem po vodo.

«Kaj? Korito s studencem?» je mrmral velikan, ki je bil nekoliko kratke pameti, pri sebi v brado, in se je pričel bati, da zna krojaček več ko hruške peči. «Pazi se, ta ni primeren sluga zate.»

Ko je krojaček prinesel vodo, mu je ukazal velikan iti v gozd nasekati par naročij drv in jih prinesti domov.

«Zakaj pa ne celega gozda naenkrat,
kar raste, zeleni,
kar v vetercu šumi,
vse staro in mladò,
o — da je le drevò?»
je vprašal krojaček, vzel sekiro in šel na delo.

«Kaj?» se je znova zavzemal velikan,
«kar raste, zeleni
kar v vetercu šumi,
vse staro in mladò,
o — da je le drevò,
in poleg tega še korito s studencem naj mi prinese?» In se je v svoji lahkovernosti bal še bolj, da zna krojaček več nego hruške peč. «Pazi se, pazi, stari čok, to ni sluga zate!»

Ko je krojaček prinesel drva, mu je ukazal velikan, naj ustreli dva ali tri divja mrjasca za večerjo.

«Zakaj pa ne kar tisoč z enim strelom?» je vprašal krojaček.

«Kaj?» se je prestrašila mila Jera v velikanovi koži. «Tisoč? Kar pusti jih za nocoj in lezi počivat!»

Velikan se je tako bal, da vso noč ni zatisnil očesa, neprestano se je valjal in mislil, kako bi se iznebil čarovnika, ki ga je vzel za slugo. Prešla je noč, prišel je tudi dober svet.

Naslednje jutro sta se podala velikan in krojaček k močvirju, kjer je rastlo obilo vrb in iztezalo svoje šibe na vse strani. «Glej,» je dejal velikan krojačku, «sedi na eno teh šib. Za vse na svetu bi rad vedel, ali ti jo je mogoče upogniti ali ne?»

Hop! in že je sedel krojaček na koncu ene izmed šib, pridržal je sapo in se naredil težkega, tako težkega, da se je šiba res upognila. Ko pa je hotel zajeti nove sape, ga je zagnalo, ker je bil pozabil vtakniti likalnik v žep, na veliko velikanovo veselje, tako visoko v zrak, da ga ni bilo mogoče več videti. Če ni padel na zemljo, še danes pleše po zraku.

Facebook

Whatsapp

Messenger Telegram

Deli

Učite se jezike. Dvakrat tapnite besedo.Učite se jezike v kontekstu s Childstories.org in Deepl.com.

Informacije za znanstveno analizo